Kolumna

Logarska dolina je eden tistih redkih krajev, ki se človeka dotaknejo globlje kot le z razgledom. V meni se odpre instinktivno — kot občutek, ki umiri dih in zbere misli. Takšni prostori me vedno znova spomnijo, da kakovost prostora ni v videzu, temveč v tem, kaj v človeku prebudi. Les, arhitektura in krajina tu delujejo v tihem sozvočju, zaradi katerega se v Logarski dolini ne odpočiješ le od sveta, temveč se znova srečaš s sabo.

Ko izbiramo novi dom, v resnici ne izbiramo le kvadrature ali lokacije, temveč prostor, ki bo soustvarjal naš ritem, navade in občutek pripadnosti. Dom ni le stavba, temveč občutek, ki se zgodi — ali pa se ne. Zato se začne že pred vrati: v načinu, kako nas kdo vodi skozi proces, v jasnosti, spoštovanju in miru, ki ga prostor obljublja še preden vanj stopimo.