Priznam. Še nekaj let nazaj bi se tudi sama malo nasmehnila, če bi mi kdo rekel: »Pojdi bosa v gozd, objemi drevo in se ozemlji.« Verjetno bi si mislila: Aha, še ena od tistih idej, kjer se zdrava pamet sezuje skupaj s čevlji.

Velikokrat je v življenju tako: največkrat se posmehujemo stvarem, ki jih še nismo zares poskusili.

Potem pa pride dan, ko se ti vse sesuje. Ko imaš vsega dovolj. Ko se zgodi nekaj, kar te prestavi za pet oktav nižje. Nekaj, kar te pripelje do trenutka, ko se začneš obračati k stvarniku. Ali k naravi. Morda celo k drevesu, k živemu bitju, ki ga je ustvaril Bog in ki s svojo ukoreninjenostjo tiho kaže, kako se stoji pokončno tudi takrat, ko življenje zapiha.

Takrat opaziš, da narava vedno samo je. Ne prosi za pozornost, niti te glasno ne kliče. Tako kot drevo. Enostavno samo stoji tam. Ne prepričuje te in ne motivira. Kaj šele, da bi ti prodajalo tečaj v sedmih korakih. Morda je prav v tej preprostosti njegova največja moč.

Kaj si bodo pa ljudje mislili?

Pri ozemljitvi z drevesi nas pogosto prej kot pomanjkanje časa ustavi notranji glas, ki vpraša: Kaj pa, če me kdo vidi?

Predstavljaj si prizor. Stojiš bos ob drevesu. Roke imaš na lubju. Oči so zaprte. Dihaš. In mimo pride sprehajalec. V glavi se takoj začne notranji monolog:

Zdaj bo mislil, da me je čisto odneslo.
Zdaj bo rekel, da sem se pridružil gozdni sekti.
Zdaj bo doma povedal: “Veš koga sem videl? Objema drevo.”

Ampak zanimivo je to: ko nekdo vsak dan sedi tri ure pred televizijo, to ni čudno. Ko nekdo tridesetkrat na dan preveri telefon, tudi ni čudno. Ko nekdo živi na poživilih, napetosti in občutku, da nikoli ni dovolj, se nam to zdi skoraj normalno. Čudno pa postane, ko človek stoji bos na zemlji in globoko diha. Zagotovo problem ni v drevesu. Mnogo bolj je v tem, kako zelo smo se oddaljili od sebe.

Kaj sploh pomeni ozemljitev z drevesom?

Ozemljitev z drevesom je preprosta praksa. Sezuješ čevlje. Stopiš na travo, zemljo, mah ali pesek. Poiščeš drevo, ki te nekako pritegne. Lahko je star hrast, bor, palma ali čisto navadno drevo ob poti. Položiš dlani na deblo. Lahko ga tudi objameš, če ti je to naravno. Ni treba dramatizirati. Ni treba ničesar izvajati. Niti ni treba, da vse skupaj izgleda poduhovljeno. Samo stojiš. Dihaš. Čutiš stopala. Čutiš strukturo drevesa pod prsti. Zaznaš, da si v stiku s tlemi.

Potem se zgodi nekaj zelo preprostega: telo začne dobivati signal, da ni v nevarnosti. To je morda najpomembnejši del. Dih se podaljša. Ramena nekoliko popustijo. Misli ne izginejo, vendar izgubijo ostrino. Telo se začne spominjati ritma, ki ga v vsakdanjem hitenju pogosto preslišimo. Včasih je že to največ, kar potrebujemo.

Kaj pa pravi znanost?

Znanost ne potrjuje romantične ideje, da drevo čarobno posrka naš stres kot sesalec. Tudi ne trdi, da objemanje drevesa neposredno zdravi bolezni. Zagovarja pa nekaj drugega, bolj treznega in hkrati zelo močnega: bivanje v gozdu in stik z naravo imata merljive učinke na telo. Raziskave o gozdni kopeli oziroma shinrin-yoku kažejo, da čas v gozdu vpliva na znižanje stresa, nižji srčni utrip, krvni tlak, sprostitev in ugodnejše delovanje imunskega sistema. Zanimive so tudi raziskave o fitoncidih. To so naravne hlapne spojine, ki jih oddajajo drevesa in rastline. Študije jih povezujejo z vplivom na imunski sistem, posebej na aktivnost tako imenovanih NK-celic, ki sodelujejo pri obrambi telesa.

Obstajajo tudi raziskave o groundingu oziroma ozemljitvi, torej o stiku telesa z zemeljsko površino. Te nakazujejo dokazljive učinke na stres, spanec, bolečino in splošno počutje, zato se ozemljitev vse pogosteje omenja kot preprosta podpora telesnemu ravnovesju.

To pomeni, da energija dreves ni nujno nekaj mističnega. Lahko jo razumemo tudi zelo konkretno: kot zrak, ki ga dihamo v gozdu, kot vonj smole, mikroklimo, senco, tišino ali kot ritem narave in teksturo lubja pod dlanmi, počasnejše dihanje in posledično občutek varnosti.
Z drugimi besedami: ni treba pretiravati. Ni treba iz dreves delati čudežnih zdravilcev. Dovolj je, da priznamo, da ima narava na človeka resničen, merljiv in pomirjujoč učinek.

Drevo v naravi, les v domu

Tu se odpre še ena misel, ki je blizu našemu vsakdanjemu bivanju. Če drevesa v naravi nosijo občutek stabilnosti, topline in življenjske prisotnosti, se nekaj tega nadaljuje tudi takrat, ko les postane del našega doma. Lesena tla, miza, stena, stol ali hiša v prostor prinesejo spomin na naravo, saj je les v bistvu drevo, ki je spremenilo obliko. Zato les v domu ni le estetska izbira, ampak tiho nadaljevanje odnosa z naravo. Morda se prav zato v lesenih prostorih pogosto počutimo bolj domače, umirjeno in povezano s sabo.

---

---