V hotel običajno pridemo z zelo preprostim razlogom: da bomo nekaj noči bivali drugje kot doma. Toda nekateri hoteli medtem postanejo še nekaj drugega. Ostanejo z nami še dolgo po tem, ko smo oddali ključ sobe, medtem ko drugi iz spomina izginejo skoraj takoj.

Kaj ostane, ko zapremo vrata sobe

Pred časom sem brala pogovor z arhitektoma Leo Pelivan in Tomom Plejićem iz zagrebškega Studia UP, ki sta pri zagrebških hotelih Zonar Zagreb in Stellar Boutique Modules izhajala iz precej zanimivega vprašanja. Pri načrtovanju ju je veliko bolj kot sama hotelska soba zanimalo, kaj se bo dogajalo v skupnih prostorih, kjer se ljudje srečujejo, delajo, sedijo ob kavi, se pogovarjajo in včasih ostanejo dlje, kot so nameravali. Hotel tako razumeta kot neke vrste mestni katalizator oziroma novo mestno dnevno sobo. [1]

Ob tej misli sem se takoj spomnila Hotela Bohinj, ki sem ga obiskala v okviru WOOD WE GO, ko smo iskali slovenske turistične zgodbe, pri katerih so bili prostor, arhitektura, narava, lokalnost in način bivanja del iste izkušnje. Takrat sem hotel gledala skozi oči obiskovalke, veliko fotografirala, opazovala materiale in detajle, okušala Bohinj skozi njihovo kulinariko ter raziskovala zgodbe, ki so jih vpletli v prostor. [2] Danes se k temu obisku vračam z nekoliko drugačnimi očmi, saj se je v teh nekaj letih precej spremenilo tudi naše razumevanje tega, kaj od hotela pričakujemo in kakšno vlogo lahko ima v kraju.

Po petih letih se pokaže, ali ideja živi

Hotel Bohinj letos praznuje pet let od trenutka, ko je prenovljen ponovno odprl vrata, in prav ob tej obletnici sem pomislila, da je to ravno dovolj dolga doba, da arhitekturna in turistična ideja pokažeta, ali zares živita. Hotel na svoji letošnji poletni strani peti rojstni dan povezuje z glasbenimi večeri, koncerti in dogajanjem na hotelskem vrtu, kamor lahko človek pride na pijačo in mimogrede ostane še na koncertu. [3] Že v tem je nekaj bistvenega za novo vlogo hotela: razlog za prihod postane tudi dogajanje, prostor in druženje.

Morda se prav tu kaže največja sprememba. Dolga leta smo hotele ocenjevali predvsem skozi tisto, kar je bilo mogoče precej preprosto prešteti in primerjati: velikost sobe, število zvezdic, ponudbo zajtrka, bazen, savne, razgled. Vse to ostaja pomembno, danes pa me vse bolj zanima nekaj drugega: kaj hotel naredi z nami in kaj naredi s krajem, v katerem stoji.

Pri mestnih hotelih, kakršna sta Zonar in Stellar, arhitekta govorita o hotelu kot prostoru, kjer se srečujejo turisti, domačini, ustvarjalci, podjetniki in ljudje, ki tja preprosto pridejo na kavo ali sestanek. Njuna želja je, da bi Zagrebčani nekoč z enako samoumevnostjo rekli »dobimo se v hotelu«, kot danes rečejo »dobimo se na trgu«. [1]

Hotel postane mestna dnevna soba

V Bohinju ista ideja dobi nekoliko drugačno razsežnost. Hotel Bohinj zame težko postane mestna dnevna soba, lahko pa postane dnevna soba kraja.

Hotel stoji v prostoru z močnim značajem, v bližini Bohinjskega jezera in s pogledom proti Julijskim Alpam in Triglavu, njegova prenova pa je bila zasnovana tako, da se zgodba okolja nadaljuje tudi v notranjosti. Les, lokalno izdelana oprema, motivi bohinjskih gora in pripoved o štirih srčnih možeh, ki so leta 1778 prvi stopili na Triglav, ustvarjajo hotel, ki pripada prav temu kraju. [2] [4] Preseljen drugam bi izgubil del svoje identitete.

Prav zato mi je izraz dnevna soba kraja tako blizu. Dnevna soba je vendar prostor, kjer se življenje zgosti, kjer ostanemo malo dlje in kjer se med ljudmi nekaj zgodi. Ko hotel to vlogo razširi na okolje, začne pripovedovati tudi o ljudeh, hrani, materialih, zgodovini in načinu življenja kraja.

Ob tem postane zanimiva še ena sprememba, ki jo danes opažam pri hotelih. Njihovi skupni prostori vse bolj nagovarjajo tudi ljudi, ki tisto noč v hotelu sploh ne bodo spali. Hotelski vrt, bar, restavracija, koncert ali brunch lahko postanejo razlog za obisk sami po sebi. Meni je ta smer všeč tudi zato, ker hotel na ta način postane veliko bolj živ organizem. Ves čas se nekoliko spreminja glede na to, kdo pride skozenj, kdo v njem sedi, kaj se tam dogaja in kako se povezuje z okolico.

Spomin se ne naseli v številki sobe

Ko danes pomislim na svoj obisk Hotela Bohinj v okviru WOOD WE GO, se mi najprej vrne občutek ljudi in prostora: kdo je bil z menoj, kako sem bila sprejeta, pogovori, pogledi proti goram in večer ob kaminu, okoli katerega so se zbirali gostje. [2] Prav tam sem začutila, kako se spomin na hotel naseli drugje kot v številki sobe. V trenutkih, okusih, toplini lesa in tudi v tistem dodatnem kozarcu vina, zaradi katerega je večer trajal malo dlje. Vse skupaj je ustvarjalo tisti zelo jasen občutek, da sem tukaj, v Bohinju, in da hotel pripada prav temu kraju. In malo tudi meni.

In morda je prav to najboljši test dobrega hotela prihodnosti.

Ko po petih letih njegova zgodba še vedno odpira pogovor o prostoru, kraju in ljudeh, je zrasel v nekaj večjega od svoje osnovne funkcije. Morda bomo čez čas hotel izbirali predvsem po tem, kako želimo nek kraj doživeti. Najboljši pa bodo tisti, iz katerih bomo odšli z občutkom, da smo bili zares tam in da je del nas za vedno spremenjen.

---

Viri
[1] Martina Rafaeli: pogovor z arhitektoma Leo Pelivan in Tomom Plejićem iz Studia UP o hotelih Zonar Zagreb in Stellar Boutique Modules, Story Book, 57.1/2026.
[2] WOOD WE GO: Hotel Bohinj – TOP 9 najboljših WOOD WE GO doživetij v Sloveniji. Reportaža o Hotelu Bohinj, njegovi arhitekturi, lesu, lokalni kulinariki in trajnostnem pristopu.
[3] Hotel Bohinj: Poletje v Bohinju, 2026. Predstavitev poletnega dogajanja, glasbenih večerov, koncertov in praznovanja petega rojstnega dne prenovljenega hotela.
[4] SLOWOODLIFE: Hotel Bohinj – kralj Bohinja z macesnovim ogrinjalom

---

---