Včasih je bilo skoraj samoumevno, da se doma čez dan nismo zaklepali in da so bila vrata za ljudi, ki so se oglasili, preprosto odprta. Ta način življenja je izražal gostoljubnost, družabnost in pripravljenost kadarkoli sprejeti človeka, ki se oglasi na kavi ali spontano ostane pri kosilu. Pri moji babici na vasi je bilo tako, da je prišlek pred vhodom samo naznanil, da je tukaj, nato pa preprosto vstopil, brez zvonca, najavljanja in posebnih ceremonij. Tudi pozneje, ko smo živeli bolj mestno, je imel zvonec na vratih pogosto prijeten pomen: glej, tukaj sem, nekaj sem ti prinesel, prišel sem te pogledat. Odprtost je bila takrat nekaj zelo vsakdanjega, skoraj del hišnega reda, ki se je pisal skozi navade, ne skozi pravila.

Odprtost je postala del tlorisa

Ta ideja odprtosti se je sčasoma preselila tudi v arhitekturo. Zaželeli smo si kuhinje, povezane z jedilnico, dnevna soba se je zlila z osrednjim bivalnim prostorom, stene so počasi izginjale, odprti tloris pa je nadaljeval prostorski izraz razumevanja družabnosti, bližine in skupnega življenja.

V tem je veliko čara, saj je v prostor prišlo več svetlobe in širine, življenje med kuhinjo, mizo in dnevnim prostorom pa je steklo bolj sproščeno. Še posebej lepo je deloval v času, ko je bil naš vsakdan, vsaj v mojem spominu, nekoliko manj zgoščen in razdrobljen med toliko obveznosti.

Ob tej notranji odprtosti pa je zunanji prag doma začel dobivati skoraj nasprotno, precej močnejšo vlogo. Vrata so postala jasna meja med zunaj in znotraj, med javnim in zasebnim, med prostorom, ki ga delimo z drugimi, in tistim, ki ga doživljamo kot svojega. Kot da smo znotraj doma meje mehčali, na njegovem robu pa vse bolj želeli sami odločati, kdaj se bodo vrata odprla, kdo bo stopil skoznje in koliko svojega sveta bomo v tistem trenutku pripravljeni deliti.

Kakorkoli pogledamo, se meja doma tudi danes ne konča pri vhodnih vratih. Ko jih zapremo za zunanjim svetom, se začne druga zgodba, tista o prostoru, ki ga vsak dan delimo z ljudmi, s katerimi živimo.

Ko mora isti dom sprejeti več različnih ritmov

Partnerja, otroci ali sostanovalci so lahko pod isto streho, njihov dan pa poteka vsak po svoje. Nekdo zjutraj telovadi, drugi dela, tretji se uči ali ustvarja, in prav takrat odprti tloris pokaže tudi svojo drugo plat, saj zvok potuje, dejavnosti se prepletajo, osebni prostor pa postane nekaj, kar moramo med seboj ves čas usklajevati.

Tu se vprašanje prostora hitro spremeni v vprašanje odnosov. Koliko bližine nam ustreza, koliko miru potrebujemo in kako živeti skupaj tako, da ima vsak možnost ostati tudi malo sam s seboj? Včasih lahko vrata med dvema prostoroma za odnos naredijo več kot nekaj dodatnih kvadratnih metrov odprtosti, saj omogočijo, da se za nekaj časa umaknemo in se pozneje znova srečamo z več pozornosti drug za drugega. Štirje ljudje so lahko v isti sobi in vsak zatopljen v svoj svet, dva pa se lahko po času, ki sta ga preživela vsak zase, srečata za mizo z resnično željo po pogovoru. Bližina očitno potrebuje tudi svoj prostor.

Dom, ki se zna prilagajati

Ko razmišljam o domu prihodnosti, si ga zato predstavljam kot prostor, ki se zna odzivati na življenje. Isti kotiček lahko zjutraj služi vadbi, čez dan delu, zvečer pa se ponovno priključi skupnemu bivalnemu prostoru. Lepota doma je zame prav v tem, da različnim ljudem pod isto streho omogoči dovolj skupnega prostora in hkrati dovolj svojega.

Še pomembneje se mi zdi, da se dom zna spreminjati skozi leta. Otroška soba nekoč postane atelje ali delovna soba, večji prostor se po potrebi razdeli in pozneje ponovno poveže. Montažne stene, lesena drsna vrata in premični elementi pri tem omogočajo veliko svobode, hkrati pa podaljšujejo življenjsko dobo doma, saj se ta lahko prilagaja z manjšimi posegi. Prav tu vidim tudi zelo konkreten vidik trajnosti, pri katerem ima les zaradi svoje naravnosti in prilagodljivosti posebno mesto.

Zame postane vprašanje odprtega tlorisa zanimivejše od preprostega vprašanja, ali stene imamo ali jih nimamo. Pomembneje je, ali nam prostor dopušča izbiro. Da se lahko zberemo za isto mizo, ko si želimo bližine, in da se lahko nekdo umakne, ko potrebuje tišino, ne da bi s tem prekinil občutek skupnosti.

Dom si predstavljam kot prostor, ki diha skupaj z ljudmi v njem. Enkrat se razširi in sprejme družbo, drugič se razdeli na manjše osebne svetove, potem pa se znova poveže. Prav v tej sposobnosti prehajanja med skupnim in svojim danes vidim eno najlepših oblik svobode bivanja.

---

---