Se še spomnite drevesa iz svojega otroštva? Tistega, pod katerim ste se igrali, ga opazovali skozi okno, obirali njegove plodove ali se vanj morda kdaj skrili pred svetom? Drevesa so pogosto tiho navzoča v naših življenjih. Stojijo ob hišah, poteh, šolah, vrtovih in gozdnih robovih. Včasih jih opazimo šele takrat, ko jih nekdo poseka. Pa vendar so z nami od nekdaj. Kot senca, zavetje, orientacija, spomin in dih narave.

Odnos do narave se začne veliko prej, kot si mislimo. V otroštvu. V tistih prvih stikih z zemljo, lubjem, vonjem gozda, šelestenjem krošenj in občutkom, da je narava nekaj živega. Kar otrok doživi v svojih prvih letih, se globoko zapiše vanj. Zato je pomembno, da se otroci z naravo ne srečajo samo skozi učbenike, temveč z igro, dotikom in resničnim opazovanjem.

Koliko vrst dreves poznamo?

Eden od preprostih, a zelo pomenljivih korakov k trajnostnemu razmišljanju se začne pri poznavanju dreves. Ko se drevesa dotaknemo, ga prepoznamo in poimenujemo, se z njim lažje povežemo.

Toda koliko otrok, mladih in odraslih danes zares prepozna več kot nekaj osnovnih drevesnih vrst? V Sloveniji, kjer gozd tako močno zaznamuje krajino, bi pričakovali, da nam je ta svet blizu. Drevesa srečujemo na vsakem koraku. Spremljajo naše poti, varujejo pobočja, dajejo senco, čistijo zrak, zadržujejo vodo, hranijo živali in na koncu človeku ponujajo tudi enega najplemenitejših gradbenih materialov – les.

Drevesa niso samo kulisa

Zanimivo je, kako hitro znamo prepoznati znamko telefona, ikono priljubljene aplikacije ali embalažo izdelka, medtem ko se pri drevesih pogosto ustavimo že pri nekaj najbolj znanih imenih. V naravi pa postane prepoznavanje še zahtevnejše.

In prav tukaj se začne pomembno vprašanje: kako lahko pričakujemo, da bomo kot družba razumeli pomen lesa, če ne poznamo drevesa, iz katerega les prihaja? Kako naj zares ovrednotimo trajnostno gradnjo z lesom, opremljanje doma z lesnimi izdelki, kako razumeti zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida in pomen sonaravnega bivanja, če nimamo osebnega odnosa do gozda?

Les ima spomin

Gradnja z lesom presega tehnično in arhitekturno odločitev. V sebi nosi kulturno, okoljsko in čustveno razsežnost. Vsak kos lesa ima svoj izvor. Nekoč je rasel kot drevo, sprejemal svetlobo, vodo, zemljo in veter ter dolga leta oblikoval svoj zapis prostora. Ko to razumemo, les lažje začutimo kot nekaj dragocenega, živega in vrednega spoštovanja.

Poznavanje dreves tako postane začetek odnosa do gozda, lesa in prostora v katerem bivamo.

Ko drevesa spregovorijo

Morda ni naključje, da se danes tudi pri nas in širše pojavljajo vsebine, ki drevesom vračajo njihov glas. Slovenske introspektivne karte Šepet dreves, nastale pod okriljem Gozdne harmonije, človeka povabijo, da drevesa ne opazuje le kot naravni vir, temveč kot sogovornika. Podoben prostor odpira knjiga Sporočila dreves avtorice Aleksandre Bohorč, med najbolj znanimi deli, ki so mnogim približala notranji svet gozda, pa je tudi knjiga Skrivno življenje dreves nemškega gozdarja Petra Wohllebna. Ta nas spomni, da se v gozdu dogaja veliko več, kot zaznamo na prvi pogled: drevesa živijo v odnosih, se odzivajo na okolje in nas učijo gledati naravo z več spoštovanja.

Vrnimo se k drevesom

Pojdimo v naravo. Ustavimo se. Ozrimo se okoli sebe. Pozdravimo drevesa, ta staroveška bitja našega planeta. Dotaknimo se njihove skorje. Opazujmo obliko krošnje. Poglejmo list ali iglico. Poduhajmo ju. Objemimo deblo in za trenutek začutimo mir, ki ga drevo nosi v sebi.

Brez dreves ne bi bilo nas. Ne živali. Ne mnogih rastlinskih vrst. Ne življenja, kot ga poznamo.

Morda se trajnost zares začne prav tu: v trenutku, ko drevo pred nami ni več samo drevo, ampak živo bitje, ki ga opazimo, spoštujemo in začutimo.

Katero pa je tvoje drevo?

---

---