Se spomnite svojega prvega srečanja z lesom kot arhitekturnim materialom? Je obstajal trenutek, ko ste vedeli, da bo les postal osrednji del vašega ustvarjanja?

“To se je zgodilo že, ko sem bila čisto majhna. Vedno sem iz naravnih materialov – iz iglic, palčk, lesenih koščkov, semen, slame in cvetlic izdelovala vse mogoče – prstane, zapestnice, škatlice, celo sandale iz plute in jute. Vonj lesa me je vedno spominjal na dom in toplino. Les kot gradnik pri mojem ustvarjanju je bil očitno izbran že davno tega.”

Ali še vedno naročnike v fazi povpraševanja povabite na obisk v svoj dom, avtorsko zasnovano skeletno leseno hišo, da jim pobliže predstavite zakonitosti tovrstne gradnje?

“Prvi sestanek imam vedno v pisarnici v Ljubljani, da se pogovorimo o osnovnih željah, omejitvah, drugi sestanek pa je vsekakor vedno v našem domu. 

Tukaj lahko neposredno pokažem, kakšen je občutek bivanja v leseni hiši. Zdi se mi, da šele, ko naročnik na lastne oči vidi in začuti kako deluje tak dom, lahko presoja kaj mu je všeč, kaj želi in kaj potrebuje. Naslednji sestanek je vedno na lokaciji, kjer bo stala nova hiša. 

 Kaj vas osebno motivira, da se zavzemate za trajnostno gradnjo in uporabo naravnih materialov?

“Živimo samo enkrat, ko ni vseeno kaj jemo, ni vseeno kje bivamo, spimo in s kakšnimi materiali smo obdani. Bolj se moramo zavedati, da je potrebno odgovorno ravnati z materiali, saj nič ni večno, samoumevno in neomejeno. Pomembno je, da uporabljamo gradiva, ki se jih da ponovno reciklirati. Tudi zasnova objekta mora biti taka, da se jo da sčasoma spremeniti, ji nameniti nove funkcije, jo reciklirati.”

Kateri so vaši osebni vrednotni temelji pri arhitekturi in kako jih vključujete v svoje delo?

Tudi umestitev v prostor igra pomembno vlogo pri snovanju objekta. Moji naročniki so praviloma mladi izobraženi ljudje, ki natančno vedo, kaj želijo. Pri tem je pomembno vodilo ekonomičnost. Vendar nikakor ne na kratki rok. Najpomembnejše se mi zdi, da znam prisluhniti naročnikom. Nikoli ne uporabljam delovnega okvirja, kjer bi mi investitorji pisali, kaj si želijo. Prav tako ne želim, da mi predhodno kažejo tlorisne primere svojih želja.  Izčrpen pogovor je tisti, ki navrže veliko bolj neposredne in za načrtovalca koristne informacije o tem, kaj si naročnik dejansko želi in kaj potrebuje. Moji sestanki vedno trajajo več ur.

Ali imate kakšen projekt, ki je na vas pustil poseben vtis – mogoče zaradi zgodbe, ki se je spletla okoli njega?

“Težko bi lahko izpostavila posamezen projekt. Vsaka hiša zase je svoja in posebna zgodba. Ne bom pa nikoli pozabila, ko me je nekoč investitorka resno vprašala: ‘Pa povej Jasna, kako si ravno nam naredila najboljšo hišo?’ Jaz sem se zasmejala in rekla, da je hiša narejena prav za njih in da vsak naročnik meni, da je njegova hiša najboljša, najlepša, saj je narejena in pisana njim na kožo.

Najboljše projekte pravzaprav ustvarijo omejitve v prostoru. Najbolj dolgočasno je delati hiše na ravnem terenu s pravokotno parcelo in predvidljivimi željami. Taki projekti težko predstavljajo poseben izziv.

Zelo ljub projekt mi je hiša, narejena za športno aktivno družino. Dobili smo se na sestanku na parceli. Zemljišče je bilo res veliko, ravno, neproblematično za gradnjo, samo na enem delu je imelo skalnat hribček. 

V trenutku sem vedla, da mora biti hiša aktivna kot njeni lastniki, da mora stati na hribu in biti drzna, drugačna. Takoj sem ju prepričala o sodelovanju. Vsi prejšnji arhitekti so jima svetovali gradnjo na spodnjem, ravnem terenu. Ustvarili smo konzolni objekt, ki sloni na kamnitem hribu in ima razgledno previsno teraso s katere občudujejo hribe. Oblika strehe je zgibana kot origami, kot hribi v ozadju in  prav tak je dostop do nje, kot zgubana gorska stezica.”

Kdo ali kaj vas najbolj navdihuje v vašem poslanstvu arhitektke?

“Verjetno mi je bil poklic arhitektke položen v zibelko. Oba starša in sestra so arhitekti. Tudi moj mož je arhitekt. Tudi najstarejša hči končuje študij arhitekture. Vsekakor ne bi mogla početi nečesa, kar ne bi bilo povezano z ustvarjalnostjo. To je moje življenje. V času izobraževanja sem sočasno študirala tudi modo, veliko pa sem razmišljala tudi o študiju fizike. Vodi me kreativnost, a vedno v povezavi s tehničnim znanjem. 

Kakšne spremembe opažate v uporabi lesa v slovenski arhitekturi v zadnjih desetletjih?

“Kar nekaj časa je trajalo, da so ljudje sprejeli les kot kakovosten  in trajen gradnik hiše. Večina je do nedavnega mislila, da je lesena hiša kot v tisti pravljici pri treh pujskih, da se jo da odpihniti.  Šele zadnja leta, ko je razvoj lesenih objektov tudi na Slovenskem v velikem razmahu in so tudi bivanjske izkušnje ljudi, ki bivajo v takih objektih odlične, je večina naročnikov navdušena nad leseno gradnjo. Žal je taka gradnja nekoliko dražja. Sama investitorjem vedno pojasnim, da taka gradnja ne more biti cenovno enaka kot zidana hiša s PVC okni in sintetično izolacijo. Konstrukcija objekta ni toliko dražja, draži jo logična posledica izbire dražjih naravnih materialov. Seveda je bivanje v takem objektu iz lesa in drugih naravnih materialov nekaj povsem drugega.”

Kateri so največji izzivi, s katerimi se soočate pri načrtovanju in izvedbi projektov iz lesa?

“Pravzaprav je načrtovanje objektov v vsakem materialu izziv. Bolj bi rekla, da je pomembno, da se zavedamo kakšne prednosti ima posamezni material in le te s pridom uporabljamo. 

Na primer osnovni material beton ima odlične tlačne trdnosti, les pa natezne. Pri betonu s pomočjo armature omogočamo, da prenaša tudi natege. Pri lesu pa s križnim lepljenjem ali dolžinsko spojenim lesom omogočamo, da prenaša tlake in je stabilen. Pri lesu je pomembno, da je zaščiten pred vlago, ki sproža procese propadanja. Zavedati se je potrebno tudi staranja lesa, predvsem v smislu dekorativne funkcije denimo fasadnih oblog. Naročnika vedno vprašam, če mu je siv, staran les všeč, saj v nasprotnem primeru ni smiselno, da les uporabljamo na fasadah. Pri vgradnji lesa, ki je izpostavljen naravnim vplivom, je zelo pomembno, da s samo arhitekturo zagotovimo enake vplive na celotno površino uporabljenega lesa, da ni v določenih predelih zaščiten pred vremenskimi vplivi, v določenih pa ne. Potem namreč sčasoma postane neenakomeren (nekje še čisto svež, nekje pa že čisto siv) in s tem estetsko neprivlačen. Slovenija ima precej zahtevne klimatske pogoje za uporabo lesa na fasadah, predvsem v mestnih jedrih, kjer les počrni, namesto, da bi dobil lepo sivo patino.”

Kako se odzivajo vaši naročniki na idejo uporabe lesa v gradnji? Ste morda naleteli na kakšne predsodke, ki ste jih morali preseči?

Je uporaba lesa v vašem življenju pomembna tudi izven arhitekture – morda v vsakdanjih predmetih, pohištvu, umetnosti?

“Živimo v okolju obdanem z gozdom. Moževi predniki so bili mizarji. Ob stari kašči poleg hiše imamo kamin, v notranjem prostoru za druženje pa peč. Les je naš dnevni sopotnik.

Študije dokazujejo, da je delovna storilnost večja v okoljih, kjer je prisoten les. Delo za mizo iz naravnega lesa je dokazano učinkovitejše kot delo za mizo in nenaravnega materiala.”

Kako bi si želeli, da bi prihodnje generacije arhitektov in graditeljev razumele in uporabljale les?

“Les je vsekakor material naše prihodnosti, je material, ki ga je možno reciklirati, z njim pa je treba tudi racionalno ravnati. 

Smiselna je uporaba lesa, kjer je les kot nosilna konstrukcija zminimaliziran, kot je na primer lesen skelet, saj s tem varčno ravnamo do lesa in tudi debelina sten je manjša. Znanost pri razvoju gradnikov iz lesa zelo napreduje, stalno se pojavljajo novi materiali, kompoziti, ki minimalizirajo volumen lesa, povečujejo trdnost, nosilnost in požarno odpornost.”

Kakšno prihodnost napovedujete gradnji z lesom v Sloveniji in širše?

“Najprej se je les kot gradnik uporabljal zgolj za enostanovanjske hiše, sedaj pa se gradijo že večstanovanjski, višji, zahtevnejši objekti. Omejitve pri obsežnejši uveljavitvi lesa, kot konstrukcijskega materiala pri nas predstavlja tudi regulativa.