Sunrose 7 – Heritage Boutique Hotel
Od zunaj lahko Sunrose7 opiševa s tremi besedami: butičen, skrivnosten, očarljiv. Zdi se, da hipoma začutiš dušo njegovih zidov, teh stoletnih kostanjev in čudovitega kraja, kjer se nahaja.
Umeščen v pravljico Bohinjske Bistrice
Ko sva parkirala pred Sunrose 7 v Bohinjski Bistrici, sva najprej opazila, da je hotel majčken, resnično butičen. In od zunaj nekako skrivnosten, čaroben, malo zaradi starodobnega avstro-ogrskega videza, malo zaradi družbe stoletnih kostanjev, ki pod svojimi krošnjami skrivajo srce tega zgodovinskega objekta: Kavarno pod kostanji. Očarljivo delujejo členitve fasade, pa tudi restavrirani gradbeno-okrasni elementi tistega časa, kot na primer ročno kovana ograja z ornamenti. Krasen park, ki mu leži nasproti, in še en čudovit park, ki se drži hotela, rečica, ki veselo žubori mimo vrtne terase, z občutkom urejena okolica, osvetljeni napis Sunrose 7 na velikanski steni iz kortena … Od nekdaj sem vedel, da skriva Bohinjska Bistrica, kot središče bohinjskega konca, veliko lepih kotičkov, ampak stoječ pred tem hotelom se kar nisem mogel znebiti občutka, da sem pravkar našel najlepšega med njimi. Kar se mene tiče, je bilo moje prvo srečanje s Sunrose 7 ljubezen na prvi pogled. Enostavno sem začutil, da skriva navdihujoče zgodbe.
Zidovi z zgodovino
To so pravzaprav zidovi najstarejšega hotela na Bohinjskem, ki ga je leta 1890 zgradil uspešen trgovec z lesom in veleposestnik Janez Markeš. Imel je posestva po vsem Bohinju in je videl v izgradnji turistične nastanitve v bližini Bohinjskega jezera veliko priložnost. Po odprtju bohinjske proge leta 1906, ko je železniška povezava avstro-ogrske monarhije povezala Dunaj s Trstom, se je v Bohinju zgodil turistični preporod in prinesel nesluten razvoj teh krajev, v katerih je Hotel Markeš užival sloves najboljše namestitve. Kot prvi je denimo nudil ogrevane kopalnice in napredno hotelsko ponudbo. Številna desetletja je cvetel, nato pa je čas naredil svoje in hotel je dolgo čakal, da se najde lastnik, ki mu bo znal povrniti prvotni draž. Leta 2019 je končno napočil ta trenutek. V temeljiti prenovi, ki je segla od temeljnih kamnov do najvišjih strešnikov, so uporabili najbolj kakovostne in okolju prijazne materiale. Vgradili so les slovenskega porekla, pa tudi za stekla in tankoslojno ekološko keramiko, proizvedeno s 30 % manj porabljene energije, 30 % nižjimi toplogrednimi izpusti in kar 80 % manj vode. Ampak to so le tehnične karakteristike prenove, po kateri je butični Hotel Sunrose 7 združil 130-letno tradicijo s pridihom sodobnosti. Drugi del, ki naju je z Lili navdušil vsaj v enaki meri, je ponudba tega turistično-zgodovinskega objekta kulturne dediščine.
Recepcija, bar, dnevna soba ali knjižnica? Vse v enem in precej več kot to. Domačnost osrednjega prostora lahko gostje zajamejo z vsemi čutili.
Koncept, ki pomirja
Opravimo najprej s tremi prej omenjenimi restrikcijami! To, da je hotel namenjen samo odraslim, se je izkazalo za odlično. Če si lahko v tem norem tempu privoščim en sam vikend, da spočijem živce, si resnično ne želim, da v restavraciji za sosednjo mizo sedi družina z dvema nadobudnežema, ki ne moreta biti niti 10 minut brez kričanja.
Zmeraj v takih situacijah sočustvujem z mladimi starši, tudi mi smo to noro in glasno obdobje seveda dali skozi, ampak v tem mojem edinem prostem vikendu si žalibog pač ne želim sedeti zraven njih. Želim mir, užitek v trenutku, v hrani, v družbi. Enaka logika velja za pse, je ugotavljala Lili. Tudi sama ima psa, s katerim je bila že v marsikaterem hotelu. Njen »labi« se sicer ne bi oglasil, tudi če bi mu po pomoti stopil na taco, ampak večina psov pač ni taka. In zakaj bi lajali, pa čeprav le tu in tam, in vznemirjali druge goste? V Sunrose 7 so si zastavili cilj, da vsakemu gostu omogočijo brezkompromisno uživanje v zavetju hotelskega miru.
Njihov digital detox koncept je le še korak naprej od otrok in psov. Ampak očitno tako velik korak, da ga – kolikor mi je znano – doslej ni zmogel noben drug slovenski hotel. V objektu ni nobene televizije, telefona ali drugih digitalnih multimedijskih pripomočkov. Namesto tega promovirajo druženje, branje knjig in poslušanje narave. Vsi vogali so polni knjižnih polic in to ne kar nekih knjig, ki so se dvajset let nekomu prašile na domačih regalih. Imajo krasne knjige, od romanov do enciklopedij, ki jih je veselje vzeti v roke.
Tako so ustvarili hotelski koncept, ki nekako pooseblja mir, in kmalu sva opazila, da so se mu prilagodili vsi hotelski gostje. Številni so hodili kar v copatih in v sproščenem in domačnem vzdušju potihoma kramljali. Očitno gre za koncept, ki spontano posrka vase. In veste kaj? Deluje. Učinek zaznaš z vsemi čuti.
Na vratih
Ko sva prvič vstopila v hotelski lobi, sva obstala za vhodnimi vrati, ob majhni lučki – beli miški, ki je v tačkah držala žarnico in z njo simbolno vabila naprej; prijazno, domačno, drugače. Nikjer klasičnega recepcijskega pulta. Za vrati na levi navadna miza, na njej prenosnik in za njim nasmejana mladenka Manca, ki iz tega preprostega kapitanskega mesta čuječe bdi nad vsem, kar se dogaja v hotelu, v ospredje pa postavlja izpolnjevanje želja gostov. Nasproti nje vabi k postanku točilni pult, od koder je dišalo po kavi vse od prvega do zadnjega dne najinega obiska. Desno za vrati so pravljični kotički za posedanje s pridušeno svetlobo za branje, mehkimi fotelji in lesenim prijaznim ovnom, ki privabi veselje na obraz vsakemu prišleku. V ozadju stoji skladovnica knjižnih polic, ki se šibijo pod težo knjig, ob robu pa simpatični kamin, ki daje prostoru toploto, tudi če v njem ne prasketajo plameni. Na zidu nad dvosedom v kotu pokroviteljsko gleda na dogajanje v lobiju umetelna plišasta glava simpatičnega jelenčka. Čarobno.
Levo od vhoda se prostor odpira v simpatično restavracijo, do katere se sprehodiš pod ročno kovanim medeninastim lestencem šest metrov visoke etaže, ki zlato odseva sončne žarke iz okna visoko nad lobijem. Vabljivi restavraciji z masivno leseno konstrukcijo kar nekako ni videti konca; skozi zastekljene stene od stropa do tal se namreč optično nadaljuje v teraso parka pod 100-letnimi kostanji. V kotu ob reki so park zaključili s prostorčkom za posedanje ob odprtem kurišču, kamor vabijo topli plameni vsak večer. Zraven so gredice za domače dišavnice in luštkan leseni hotelček za žuželke. Ločnice med znotraj in zunaj – restavracijo in teraso – skorajda ni; kot bi v notranji restavraciji že sedeli pod kostanji. Opazujoč ta domačni in povezan hotelski lobi sem se spomnil na ameriško nanizanko Providence, ki so jo predvajali pred leti. V njej je simpatična samohranilka skrbela za čaroben hotelček in takrat se mi je zazdelo, da bi lahko tudi sam kdaj vodil takšen »družinski«, majčken in prijazen hotelček in pri tem blazno užival.
Ampak od te nanizanke je že davno, na to sem pozabil vse do trenutka, ko sem z vsemi čutili zajemal domačnost lobija Sunrose 7. Če bi kadarkoli postal skrbnik katerikoli hotelčka, potem bi si želel, da je tak, kot je ta.
Navdihnjeni z okolico
V treh etažah avstro-ogrske vile je 18 dizajnerskih sob opremljenih z unikatnim masivnim pohištvom, ki so ga naredili slovenski mojstri. Moderno urejene sobe, v katerih prevladuje les in topel tekstil, imajo talno in stensko gretje, kopalnice ponujajo certificirano organsko kozmetiko.
Brisače, kopalni plašči in vse drugo hotelsko perilo je prav tako izdelano iz okolju prijaznega bombaža. Potrudili so se do zadnjih detajlov. Tako imenovana kraljeva suita ima denimo posebnost, ki jo je navdihnil slap Savica; v njeno kopalnico so namestili prvo doživljajsko prho v Sloveniji. Multisenzorični vodni efekti pričarajo občutke, kot bi stali pod slapom. Vsaka soba v hotelu Sunrose 7 je pravzaprav drugačna in vsaka ponuja kaj posebnega.
Ne nazadnje je posebno že ime tega hotela. Se morda sprašujete, od kod »Sunrose« in zakaj »7«? Takole so nama pojasnili: sedem predstavlja zgodbo kroga življenja tega čudovitega alpskega okraja. Iz Bohinjske Bistrice pelje pot v alpski botanični vrt na Črni prsti, kjer raste alpski popon oziroma sončece (Sunrose), od tam se nadaljuje preko sedmih glavnih vrhov grebena in naprej po dolini Triglavskih sedmerih jezer do vrha Triglava. Krog se zaključi v restavraciji Kavarna pod kostanji na naslovu Triglavska cesta 7, kjer stoji Sunrose 7.
In čeprav je Kavarna pod kostanji njihov paradni prostor, ki je obiskovalcem tudi najbolj na očeh, se za nekatere pravi dragulj tega hotela skriva v kletnih prostorih na Triglavski cesti 7.
Dizajnersko moderno opremljene sobe nudijo udobje unikatnega masivnega pohištva, ki so ga naredili slovenski mojstri. Prevladujeta les in topel tekstil. Edino televizije ne boste našli v njih in tudi pogrešali je ne boste.
Toplino dajejo detajli
Zlata vila je velnes s sedmimi elementi sprostitve, ki ponuja gostom turško savno, karbonizirano finsko in IR-savno, sproščujoče masažne kopeli, ledeni slap za knajpanje in vse udobje intimnega razvajanja in napajanja z zdravilno močjo narave, kot si ga lahko v velnesu poželiš. Naju ni navdušila le vsebina tega simpatičnega velnesa, ki so ga v hotelu umestili v kletno medetažo, pač pa tudi njegova podoba. Skrbno izbrani in dodelani detajli so namreč nastali pretežno v samogradnji in izhajajo iz src njihovih ustvarjalcev. Poseben ambient pričara ročno vdelan mozaik iz več kot 1.400 zlatih kock, ki so jih vgrajevali kocko za kocko. Še bolj kot zlati kamenčki pa so naju z Lili navdušile stene, obdane z masivnim lesom. Narejene so po načelu »nadcikliranja« iz sto in več let starih ročno izdelanih stolov, miz in drugega odsluženega pohištva, ki so ga predelali v unikatne stenske obloge. Te zdaj krasijo sprostitvene kotičke in očarajo slehernega obiskovalca velnesa. Ob tem je nemogoče prezreti še poklon bohinjski železarski dediščini; premišljena uporaba odtenka črne železove rude na stenah in tleh velnesa se lepo povezuje z masivnim slovenskim lesom ter zlatimi odtenki v prostoru za počitek.
V objemu zlate vile
Obisk velnesa razkrije, da je kot celota zasnovan po zgledu najnovejših potovalnih trendov, kjer se izkustvene butične namestitve tesno prepletajo z odličnimi zgodbami.
Glavno vodilo njegove konceptualne zasnove so bili energetska učinkovitost, trajnost in kopica možnosti za uživanje v naravnih dobrinah, ki so v Bohinju in Triglavskem narodnem parku brezmejne. Njegov koncept in podobo pa so navdihnile zgodbe o visokogorskih vilah, ki domujejo v pobočjih in skritih kotičkih Bohinja. Slovijo po izjemni neokrnjeni lepoti, imajo zlate lase in mehko, lesketajočo se kožo. Legenda pravi, da so k čudovitemu videzu vil botrovali minerali čiste vode Triglavskih sedmerih jezer in drugi čarobni elementi njihovega naravnega, a skritega domovanja. Zato pa navdih te narave, prepleten s čarobnostjo, odseva tudi v zlatih odtenkih velnesa in vabi goste v romantično sprostilno doživetje v kraljestvu vil in zlatorogov. Velnes Zlata vila ponuja sedem elementov sprostitve, od katerih vsak predstavlja po en zdravilni element bohinjskega visokogorja: razkošje osvežilnega ledenega slapu Grmečica za knajpanje, sproščujočo masažno kopel iz žlahtnega nerjavnega jekla v odtenku Triglavskih sedmerih jezer, biserno kopel z ioniziranim pokljuškim zrakom, karbonizirano finsko savno, aromatizirano z domačimi bohinjskimi zelišči, bohinjski dež in vroče-mrzlo masažno prho, zvočno terapijo bohinjskih gozdov in ognjeni krst ročno izdelanih lantern. Seveda sva preizkusila vseh sedem in velnes zapustila čisto prerojena. Resnično je vreden doživetja.
Lokalno, trajno in dosledno
Lahko bi rekli, da se nekdaj zaspano Bohinjsko zdaj počasi prebuja, zasluge za to pa gredo izjemni ponudbi, za katero stojijo posamezniki. Pravzaprav smo lahko te njegove dosedanje zaspanosti po eni strani veseli.
Koncept in podobo velnesa so navdihnile zgodbe o visokogorskih vilah, ki domujejo v pobočjih in skritih kotičkih Bohinja. Naju pa so navdihovale zlasti stene, obdane z masivnim lesom, narejene so po načelu »nadcikliranja« iz sto in več let starega pohištva.
KER ČLOVEK POTREBUJE LEPOTO


