Gozdna vasica Theodosius
Le korak stran od vsakdanjega vrveža vas z očarljivim razgledom na Vipavsko dolino vabi v svoj gostoljuben objem gozdna vasica Theodosius. Sodoben dizajn petih lesenih hiš, ki se s pročelji zlivajo s skalami pod njimi, ponuja pristno doživetje narave in skrbno izbrano udobje.
Theodosius, gozdna vasica
Vrhpolje 165
5271 Vipava, Slovenija
Spletna stran
www.theodosius.si
info@theodosius.si
Telefon
+ 386 (0)31 308 473
SLOWOODLIFE na obisku:
”Theodosius, cesarstvo pristnih vipavskih zgodb.”
Foto: arhiv gozdne vasice Theodosius
Prostostoječe sobe v gozdu med borovci, zelišči in skalami ponujajo prvinsko naravo, pa tudi zaupanje, ljubezen, udobje in lepoto – kot vrednoto. V tem razkošju lahko vsakdo najde mir v sebi in prepričanje o lastni moči.
»Zgodbo smo želeli povedati drugače kot drugi glampingi po Sloveniji; pri nas objekti niso toliko postavljeni v ospredje, ker je atribut narava sama,« razlaga izvorno arhitekturno idejo Marko Lavrenčič, arhitekt iz Vipave, ki je zasnoval glamping Theodosius. Zaradi tega so tukajšnje hiške postavljene z odkritim spoštovanjem do narave. Posegov v stoletni gozdič je bilo minimalno, veliki gradbeni stroji vanj niso imeli vstopa. Podrli so le dve drevesi, pa še iz teh dveh so naredili stebra za verando pred skupnim objektom. Držali so se načela »zero waste« tako zelo, da niso odpeljali niti odvečne zemljine. Kar so vzeli od brežine pod hiško na eni strani, so nasuli in poravnali na drugi strani. In tudi poti med hiškami danes tečejo naravno po prvobitnem terenu. »Ker je bil prvi izziv ohranitev naravnega okolja, je bil drugi to, kako sploh postaviti te objekte, ne da bi vplivali na okolico. Delno smo jih zato izdelali v delavnici, nato pa ročno prenesli na gradbišče, jih povezali in dokončali.«
Izhodišče je bilo, da ostajajo tako pristni kot narava, da ne poskušajo nič potvarjati, da vzamejo surove materiale: les, jeklo, steklo. Stranske fasade so zato iz kortena, surovega materiala, samorjavne pločevine, ki je pred propadom zaščitena s plastjo rje. Beton je beton, sicer pobarvan, ploščice v objektu so kot šoder, se pravi spet kamen. Les, ki zaznamuje vse interierje, je krtačen, da lahko čutiš njegovo naravno strukturo, pripoveduje Lavrenčič.
Velikost objektov je izhajala iz ergonomije človeka. Z istimi izhodišči so se poigrali tudi pri zasnovi interierja, ko so umeščali elemente, mizo, okno. Okno predstavlja sliko, ima okvir s krasnim paspartujem. Tako na steni ne visi nič drugega, ker je razgled v okolico najlepša slika. Arhitekt je pohištvo zlil v arhitekturo, zato ga pravzaprav ni: omara je kar stena. »Želeli smo ohraniti pristnost in zdi se, da jo ljudje začutijo. Mogoče ne znajo povedati, zakaj jim je kaj všeč, saj …, postelja je takšna, kot je drugod! Ampak vsi pohvalijo, vsi se imajo fajn, se počutijo v redu. To je tista kakovost, ki deluje podzavestno in daje en lep plus.«
Tukajšnje vonjave, občutja in razgledi prinašajo mirne sanje, jutra pa edinstveno prebujanje sredi narave.
Medtem ko se sodoben dizajn lesenih hiš s svojimi pročelji zliva z gozdom in s skalami pod seboj, je notranja oprema iz nanoškega lesa rezultat dela domačih mojstrov.
Izziv je bil najti tip zgradbe, ki je hkrati tip sobe in bo dopuščal, da bo narava še vedno glavna. »Želel sem prizmatičnost, ne regularnost, zato ta neravna geometrija v prostoru. Da sobe niso kot neki vojaki v vrsti. Mislim, da smo to dosegli s temi kubusi, ki so zelo abstraktni, ki niso niti formalno pravokotni, ampak imajo porezane vogale, postrani stene, v primerjavi z volumnom nesorazmerno velika okna. To so neke vrste kvazi moduli, neproporcionalni objekti. Ampak ravno to jim daje tisto, da nočejo biti boljši, kot je vse okrog njih. Mislim, da doživljamo te hiške od zunaj popolnoma drugače kot od znotraj.
Zmagovalna cesarska zgodba
Leta 394 naj bi vzhodnorimski cesar Teodozij, odmaknjen od vojaškega hrupa, dan pred bitko molil za pomoč v spopadu z zahodnorimskim proticesarjem Evgenijem. V znameniti bitki ob Mrzli reki mu je do zmage na poljih v dolini pomagala silovita vipavska burja, ki je odvzela moč sovražnikovim puščicam.
Čeprav imajo nekatere hiške zunanjo vročo kad in notranjo savno, predstavlja najbolj unikatno in uživaško doživetje počitek v objemu dišavnic in borovih esenc na terasi ob robu vinograda.
»Že rimske poti so se prav tu križale z željo, da bi si lahko lastili lepoto in naravni čar te pokrajine. Mi želimo, da se tukaj prekrižajo poti naših gostov ter poti klenih Vipavcev. Ko zapustite avtocesto, se zapeljete skozi Vipavo in nato ob rodovitnih poljih proti Nanosu. Kjer vas vrhpoljske serpentine pripeljejo do našega vipavskega raja, lahko spoznate največje bogastvo v lepoti preprostih in avtentičnih stvari. Majhno in ljubko je naše zavetje, kot smo majhni mi vsi na našem planetu. Zato pa je naša želja, da se gost tukaj počuti velik in zaželen,« razkrivata investitorja in srčna skrbnika gozdne vasice Theodosius Andreja in Marko Škrlj. »Smo nekoliko odmaknjeni, drugačni, vendar vseeno dostopni. Če želite mir, vam ga ponudimo. Če želite druženje, vam ga tudi. Želite le prespati, bi se le razvajali en dan? Zakaj pa ne … V resnični zgodbi se srečuje zgodovina s sedanjim trenutkom. Kot nekoč v davnini rimski cesar Theodosius lahko tukaj najdete pot do osebne zmage, postanete modrejši in bolj človeški.
Zgodba o ljubezni
»Gozdna vasica Theodosius je pravzaprav ljubezenska zgodba o naši družini in o Vipavski dolini, v kateri sobivamo, snujemo prihodnost in ustvarjamo. Je vir navdiha za vse sanjače, ki se v objemu sredozemske vročine pod latniki izgubijo med domačine in ob dobrem vinu mislijo in vidijo onkraj sebe. Ponosna sva, da smo prejemniki znaka Green Key, vodilnega standarda odličnosti na področju okoljske odgovornosti in trajnostnega delovanja. In hvaležna, kako to sprejemajo naši gostje, ko z izbiro naše ponudbe neposredno pripomorejo k varovanju okolja. Spoštujemo lokalno, živimo v stiku z naravo in to jemljemo kot neprecenljivo darilo, za katerega si želiva, da bi ga zapustili prihodnim rodovom.« In ni le darilo, poudarjata, je tudi naša odgovornost.
»Naše zgodbe sporočajo večno resnico o tistem delu človeške biti, ki mora, če hoče živeti, poslušati glas narave, zgodovinske utripe in se predati skrivnostnim energijam, ki premagujejo drobnarije vsakdana. Ob razodetju starih skrivenčenih dreves, ki s svojimi olji božajo nosnice, spoznamo, da je možno v življenju kljubovati še tako velikim težavam. Korenine dajejo varnost: še v tako težkih razmerah se drevo sicer upogne, pa vendarle stoji in se ne zlomi.« Tudi to je zgodba, ki jo z nami delita Andreja in Marko.
V stoletnem borovem gozdu, z očarljivim razgledom na Vipavsko dolino, vabi Theodosius v svoj gostoljuben objem, ponuja varno zavetje in sproščujoč odmik. Kot gradbeni projekt je končan, odslej bodo razvijali le še nove produkte, ki temeljijo na trajnosti, in unikatna doživetja, ki krepijo telo in duha in razvajajo skozi izvirno zgodbo lastnikov. Skozi prav tisto sporočilo, ki ga je tako odlično znal zajeti že arhitekt: »Lepe stvari je treba deliti: ljubezen do Vipavske doline, do dela in ljudi in poveličevanja narave.«
Ste navdušeni tako kot mi? Obiščite jih tukaj!
BLAGOR GMAJNI, KI SE JE DOTAKNEJO NJUNE ROKE
Marko in Andreja Škrlj, gozdna vasica Theodosius
Investitorja in skrbnika gozdne vasice Theodosius, glampinga skritega v dišečem borovem gozdičku na obronkih Vipavske doline. Sta tudi starša treh otrok, podjetnika in kreatorja trajnostnih rešitev, ki jih navdihujejo inspirirajoče zgodbe iz vseh koncev in krajev.
Vrhpolje, ob katerem leži njun glamping, ni samo krasen košček sveta, ampak je rahlo posebna vas, od nekdaj polna podjetniških idej in poguma za njihovo realizacijo. Marko je domačin, povezan je s krajem in krajani, kar se kaže tudi pri tem projektu, ki sta ga pred dvema letoma realizirala s pretežno domačimi mojstri. »Prepričana sva, da je koncept, kot sva ga zastavila, pravi. Slovenija potrebuje več takšnih turističnih namestitev in razpršenih butičnih dejavnosti. Mislim, da se večina odločevalcev s tem strinja, vsaj na načelni ravni.
»Vodni izviri, potoki, reke, plodna ravnica, na enem robu, kot veseli stražarji, z vasicami posejano gričevje, na drugem skrivnostno gorovje, kot bi si dolinci z njim hoteli postaviti varno zavetje pred neznanim in neprijaznim …,« je o krajih, na katere gleda gozdna vasica Theodosius, zapisal ta naš spoštovani pesnik in pisatelj.
»Toliko zgodb, toliko topline, toliko neizrečenega je zapisano v lesu …«
Če želite prebrati več takih člankov, vas vabimo, da se naročite na naše novice!