Da je ta luksuzni glamping izjemna destinacija za vse, ki radi uživajo v udobju neokrnjene narave, in da ponuja tudi najbolj čokoladni oddih v svetovnem merilu, so v dobrem letu od odprtja na forume družbenih omrežij zapisali številni gosti, domači, iz Evrope in onkraj njenih meja. Čokoladna izkušnja je seveda največji magnet te destinacije, ni pa edini.
»Zelo pomemben je tudi trajnostni vidik, ki mu sledimo v vasici,« povesta Zvezdana Lubej in Uroš Mlakar, ki sta glavna tvorca te izjemne butične destinacije. Tretji dejavnik, ki privablja goste visoke vrednosti, kot jim rečemo v žargonu, je pestrost ponudbe.
»Gostje lahko pri nas mirno preživijo tudi teden dni in jim ne bo dolgčas. Avtentična, edinstvena in poglobljena doživetja jim namreč nudimo tako v glampingu kot zunaj njega.«

 

Čokoladno preživljanje časa

Ko se v poznem popoldnevu sprehodimo po čarobni vasici, sonce že nizko seda na strehe hišic obrnjenih proti Dravi. 

 

Nagajivi veter, ki potiska proti toku na tisoče majhnih valov, da se gladina nežno lesketa, oznanja prihod najbolj barvitega letnega časa v krajinskem parku Mariborsko jezero. Čarobno je stati med temi hišicami v brezhibno urejenem okolju. Kar prelepo. Na dravskem nabrežju so združili luksuzni glamping z zgodbo legendarne čokoladne manufakture Tete Fride, ki se je na to lokacijo preselila že pred več leti in obudila prej devastirano območje. »Ko smo spoznali, da želijo ljudje občutiti in okusiti Teto Frido od blizu, je bilo logično nadaljevanje čokoladne zgodbe, da jo nadgradimo s turističnim produktom, ki jo bo povezal s čudovitem naravnim okoljem. Ta omogoča obiskovalcem poleg sladkih čokoladnih doživetij tudi kakovostno preživljanje časa,« pojasni Uroš, stoječ pred čokoladno delavnico, ki stoji neposredno ob vasici. Vasica se seveda z razlogom imenuje Čokoladna.  Pri vhodu na pravljično posest zagledamo gourmet zemljanko, nekakšno hobitovo hiško, v kateri nas pričaka čokoladna dobrodošlica: čokoladno pivo, čokoladno vino ali po želji čokoladni gin. 

Razkrita čarovnija

Zdaj že malo spoznavamo ozadje, vidimo, od kod prihaja majhen del čarovnije te vasice. Njihovi čokoladni izdelki niso instant. Ravno nasprotno, iz prvovrstnih sestavin so, narejeni ročno. In na tak način premišljeno, dovršeno in bogato zaledje ima celotna čokoladna vasica. Izvirno doživetje bogati že edinstvena zgodba te lokacije ter arhitekturne rešitve hišk in celotne vasice, ki so jih prilagodili naravnim danostim prostora.
Sedeč ob zakurjenem ognjišču na majhni livadi med hišicami in spokojno Dravo, obdarjeni s prečudovitim razgledom, ki ga dravsko nabrežje ponuja v smeri proti jesensko obarvanemu Kozjaku, doživljamo ta prostor kot skorajda neresničnega. Kot pobeg iz realnega hektičnega sveta v zelo oddaljen, pravljičen kotiček naše deželice. Dan se počasi poslavlja in jesenski večer postaja svež in nekoliko vlažen. 

Za snovalce vasice, ki prisegajo na naravne materiale s poudarkom na lesu, so bila večja nihanja temperature in obilica vlage pri zasnovi vasice poseben izziv. »Tukaj je visoka vlažnost in zavedali smo se, da vsak les za to okolje ni primeren. Iskali smo naravne kompozitne materiale v kombinaciji z naravnim lesom, ki bi vzdržal to zahtevno okolje, in bili smo uspešni. Macesen je v tem pogledu ponudil največ in zdaj po enem letu vemo, da smo se odločili dobro,« je zadovoljen Uroš.

 

Trajnostna zgodba premišljenih detajlov

Tako domači kot tuji gosti vedno bolj cenijo posebne in izvirne ponudbe. V tem pogledu je čokoladna vasica še iz enega zornega kota prav posebna zgodba. Ni le trajnostno zasnovana, ampak so si v njej zastavili cilj funkcionirati po načelu ‘zero waste’, torej ustvariti čim manj odpadkov. Odločitev za to ni bila težka, omeni Zvezdana, odpirajoč simpatično leseno škatlo v obliki hiške, v kateri gostom prinesejo zajtrk.

O tem, v kaj verjamejo

Gosti vasice bivajo naravno in z naravo. Rešitve so domiselne in postavljajo v ospredje doživetja. So daleč od standardne ponudbe in imajo globlji smisel. Vasica izpolnjuje vse kriterije, ki danes zaznamujejo luksuzni turizem, pričara številna presenečenja, presega pričakovanja in poglablja izkušnjo gostov. Zanimiv detajl v tem pogledu so imena hišic v glampingu, poimenovana so namreč po kakavovih zrnih: Forastero, Criollo, Trinitario. Pri Teti Fridi najbolj kakovosten kakav kot osnovno sestavino uvažajo iz Afrike, konkretno iz Liberije, s katero ima Uroš Mlakar svojevrstno srčno vez. »Tam sva s partnerko posvojila hčerko in odločila sva se, da bova tej državi, v kateri živi večina krepko pod pragom revščine, pomagala,« razodene. V majhni vasici globoko v tropskem gozdu na severu Liberije so tako začeli večletni projekt, s katerim domačinom ponujajo znanje in podporo, da bi postala kakavova zrna njihovi kovanci.
»V zadnjih letih smo tam zasadili 5000 sadik kakavovca in upamo, da bodo te sadike vaščanom kmalu prinašale prihodek. 

Seveda nam ti niso popolnoma nič dolžni. Nasprotno, mi bomo prvi kupec za ta zrna in to po načelu fair tradea. To jemljemo zelo resno, projekt je javen in transparenten. Ne govorimo veliko o tem, ampak to enostavno počnemo na način, kot najbolje znamo. Ne verjamemo v uspeh na račun trpljenja nekoga drugega.«

 

Uspeh je, ko smo uspešni vsi

S takšno filozofijo vključevanja in sodelovanja bogatijo tudi ponudbo Čokoladne vasi ob reki in doprinašajo tukajšnji okolici. Ker se pomemben del trajnostne uspešnosti nanaša na sodelovanje z lokalnim okoljem, tesno sodelujejo z lokalnimi proizvajalci izdelkov in ponudniki storitev.
»Ni poanta v tem, da smo mi sami zgodba o uspehu, ampak da je zgodba o uspehu celotno lokalno okolje,« razmišlja Zvezdana.
Izbrali so takšne ponudnike, ki sami delujejo po načelih trajnosti, skupaj so kjer najdemo številne vinarje in oljarje. Pristne izdelke lokalnih ponudnikov z unikatnimi zgodbami so uporabili tudi za opremo hišic in kuhinjski inventar.

Okoljski vidik vsega, kar počne, je bil za Zvezdano Lubej od nekdaj pomemben. Dosledno ločuje odpadke, ne uporablja plastike in išče trajnostne komponente pri vseh izzivih. Pravi, da ni aktivistka, vendar poskuša živeti na način, da pazi na stvari in da ni potrošniško naravnana. S takšno miselnostjo je povezana tudi njena skrb za lastno zdravje. Trudi se poiskati zdravo hrano in to vsekakor velja tudi za vodo, ki jo pije. Ponjo namreč hodi k Jožefovemu studencu, ki ga napajajo pohorski potoki. Nabira zelišča, nenehno jo vleče ven, v naravo, iz nje se napaja in z njo se opaja. »Obožujem delo na vrtu; vsake toliko enostavno moram potisniti roke v zemljo. Energije narave nam služijo le takrat, ko z naravo sobivamo in jo spoštujemo. Če želimo iz nje črpati, moramo do nje gojiti pozitiven odnos.« Tudi v svojem podjetju Kadrovska asistenca nenehno išče trajnostne komponente, saj je prepričana, da mora biti tudi razvoj ljudi in njihovih kompetenc zasnovan trajnostno. »Kaj nista prenos znanja in vseživljenjsko učenje nekaj najbolj trajnostnega, kar lahko ponudimo na delovnem mestu?« Na to odgovarja s svojim vsakodnevnim delom, v skladu s tem usmerja konkurenčno rast podjetij, udejanja poslovna mentorstva in deli primere dobre poslovne prakse. A, kdor želi dajati, se mora prej sam napolniti. »Del energije, ki jo potrebujem, najdem v uspehu, drugi del pa v naravi. Še posebej takrat, ko so težki časi in ni vse tako, kot bi si želeli. Tudi ko sem bila v največjih življenjskih težavah, sem hodila v gozd nabirat gobe in objemat drevesa. 

Les zato najbolj dojemam predvsem skozi drevesa in če bi si zdaj postavljala hišo, bi bila lesena,« je brezpogojno odločena. »Le les daje pravo toplino.« Tudi Uroš Mlakar v svoje projekte dosledno vključuje naravne materiale. To počne iz enakega razloga, kot jih vključuje v zasebnem življenju. »Občutek, da je nekaj tu le začasno, je zame pomirjujoč. Tudi mi smo samo gosti na tem planetu in vljudno je, da se tako tudi obnašamo. Da poskrbimo, da za nami ne bo odpadkov.« Kamen in les sta na vrhu njegovega seznama, a kot pravi, ima les pred drugimi materiali veliko prednost, saj je edini, ki lahko prostore napolni tudi s prijetnim vonjem. Ko sta skupaj z Zvezdano in soustanoviteljema Danielom Bašićem in Tanjo Golob, na dravskem nabrežju v lesu in z lesom zasnovala luksuzni glamping, ju je vodila želja, da iz lepega zemljišča ob reki ustvarita nekaj trajnostnega, kar bo našlo prostor na svetovnem zemljevidu. Čokoladna vas je postavljena na montažni način z enim samim namenom. »Da če se bo nekdo čez trideset let odločil, da to več ne sodi sem, lahko v nekaj dneh tu znova ustvari travnik. Trpim, ko se vozim po Sloveniji in gledam na najlepših lokacijah socialistične betonske kolose, ki so jih brez premisleka umeščali v prostor v imenu višjih idej in ciljev. Vidim jih kot opomnik, da se to ne sme ponoviti. Čeprav mi je že kdo kdaj želel pripeti drugačno etiketo, je moje življenjsko vodilo, da zaradi mojega zaslužka nihče in nič ne sme trpeti, ne človek ne narava.