»V času ekspanzije glampingov, ki kar tekmujejo, kateri bo zasedel lepši, naravneje ohranjen košček narave, je na gozdnem pobočju nad Vipavsko dolino zrasla mala gozdna vasica Theodosius. Njena umestitev in oblikovanje sta zadržana, spoštljiva do krajine, ki je njen dom, in še nadgrajujeta naravne danosti, ki tu nikakor niso skromne. Hiške s prefinjenim oblikovanjem in materiali ter že s samo razmestitvijo prinašajo prostoru novo, posebno vrednost. Sestavljene iz lesa, kortena, stekla in ogledal so le na videz tipske, v resnici so unikatne, tako da vsaka na svoj način dopolnjujejo gozdni prostor in strukturo celotne gruče. Posamezne enote se kot spalnobivalne sobe z velikimi okenskimi stenami odpirajo v gozdno scenarijo in obenem gozd povabijo v sam objekt. Pri tem je še posebej zanimiva hiška s fasado iz ogledal, ki je sama po sebi presenečenje, obenem pa reflektira gozdno okolico in s tem povečuje gozdni prostor,« so zapisali svoja opažanja člani žirije Zbornice za arhitekturo in prostor, potem ko je ta gozdna vasica pritegnila pozornost in bila deležna odobravanja ne le splošne, temveč tudi strokovne javnosti.

Zgodba o ohranjanju narave

»Zgodbo smo želeli povedati drugače kot drugi glampingi po Sloveniji; pri nas objekti niso toliko postavljeni v ospredje, ker je atribut narava sama,« razlaga izvorno arhitekturno idejo Marko Lavrenčič, arhitekt iz Vipave, ki je zasnoval glamping Theodosius. Zaradi tega so tukajšnje hiške postavljene z odkritim spoštovanjem do narave. Posegov v stoletni gozdič je bilo minimalno, veliki gradbeni stroji vanj niso imeli vstopa. Podrli so le dve drevesi, pa še iz teh dveh so naredili stebra za verando pred skupnim objektom. Držali so se načela »zero waste« tako zelo, da niso odpeljali niti odvečne zemljine. Kar so vzeli od brežine pod hiško na eni strani, so nasuli in poravnali na drugi strani. In tudi poti med hiškami danes tečejo naravno po prvobitnem terenu. »Ker je bil prvi izziv ohranitev naravnega okolja, je bil drugi to, kako sploh postaviti te objekte, ne da bi vplivali na okolico. Delno smo jih zato izdelali v delavnici, nato pa ročno prenesli na gradbišče, jih povezali in dokončali.«

Zgodba arhitekturnih izzivov

Izziv je bil najti tip zgradbe, ki je hkrati tip sobe in bo dopuščal, da bo narava še vedno glavna. »Želel sem prizmatičnost, ne regularnost, zato ta neravna geometrija v prostoru. Da sobe niso kot neki vojaki v vrsti. Mislim, da smo to dosegli s temi kubusi, ki so zelo abstraktni, ki niso niti formalno pravokotni, ampak imajo porezane vogale, postrani stene, v primerjavi z volumnom nesorazmerno velika okna. To so neke vrste kvazi moduli, neproporcionalni objekti. Ampak ravno to jim daje tisto, da nočejo biti boljši, kot je vse okrog njih. Mislim, da doživljamo te hiške od zunaj popolnoma drugače kot od znotraj. 

Od zunaj, med drevesi in kamnitimi razbrazdanimi bloki, so s to rjavo barvo kortena indiferentne, ko smo notri, pa začutimo en tak objem, neko toplino s tem lesom.« Slišati je tako naravno, spontano in preprosto in tudi doživeti je tako, zdaj ko je narejeno. In narejeno je mojstrsko. Zasnova vasice Theodosius je arhitektu Marku Lavrenčiču prinesla priznanje Zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor.

 

Zmagovalna cesarska zgodba

Leta 394 naj bi vzhodnorimski cesar Teodozij, odmaknjen od vojaškega hrupa, dan pred bitko molil za pomoč v spopadu z zahodnorimskim proticesarjem Evgenijem. V znameniti bitki ob Mrzli reki mu je do zmage na poljih v dolini pomagala silovita vipavska burja, ki je odvzela moč sovražnikovim puščicam. 

Izvirna zgodba stvariteljev

»Že rimske poti so se prav tu križale z željo, da bi si lahko lastili lepoto in naravni čar te pokrajine. Mi želimo, da se tukaj prekrižajo poti naših gostov ter poti klenih Vipavcev. Ko zapustite avtocesto, se zapeljete skozi Vipavo in nato ob rodovitnih poljih proti Nanosu. Kjer vas vrhpoljske serpentine pripeljejo do našega vipavskega raja, lahko spoznate največje bogastvo v lepoti preprostih in avtentičnih stvari. Majhno in ljubko je naše zavetje, kot smo majhni mi vsi na našem planetu. Zato pa je naša želja, da se gost tukaj počuti velik in zaželen,« razkrivata investitorja in srčna skrbnika gozdne vasice Theodosius Andreja in Marko Škrlj. »Smo nekoliko odmaknjeni, drugačni, vendar vseeno dostopni. Če želite mir, vam ga ponudimo. Če želite druženje, vam ga tudi. Želite le prespati, bi se le razvajali en dan? Zakaj pa ne … V resnični zgodbi se srečuje zgodovina s sedanjim trenutkom. Kot nekoč v davnini rimski cesar Theodosius lahko tukaj najdete pot do osebne zmage, postanete modrejši in bolj človeški. 

Skozi trdo skalo, na kateri je klečal veliki rimski poglavar pred zmagovito bitko in ob križu, ki smo ga njemu v spomin postavili domačini, bodo ob vonju gozda in matere zemlje v vas zorele vrednote.«

 

Zgodba o ljubezni

»Gozdna vasica Theodosius je pravzaprav ljubezenska zgodba o naši družini in o Vipavski dolini, v kateri sobivamo, snujemo prihodnost in ustvarjamo. Je vir navdiha za vse sanjače, ki se v objemu sredozemske vročine pod latniki izgubijo med domačine in ob dobrem vinu mislijo in vidijo onkraj sebe. Ponosna sva, da smo prejemniki znaka Green Key, vodilnega standarda odličnosti na področju okoljske odgovornosti in trajnostnega delovanja. In hvaležna, kako to sprejemajo naši gostje, ko z izbiro naše ponudbe neposredno pripomorejo k varovanju okolja. Spoštujemo lokalno, živimo v stiku z naravo in to jemljemo kot neprecenljivo darilo, za katerega si želiva, da bi ga zapustili prihodnim rodovom.« In ni le darilo, poudarjata, je tudi naša odgovornost. 

»V zadnjem obdobju so najlepša in najdragocenejša nedeljska jutra. Brez budilke, brez naglice. Umirjeno in sproščeno, zajtrk in kava z družino in z najlepšim razgledom na svetu. Naš dan se začne zelo zgodaj, saj nikoli ne veva, kdaj se bo zaključil,« pravita Andreja in Marko Škrlj, stvaritelja gozdne vasice Theodosius, ki v odmaknjenem stoletnem gozdičku bdi nad Vipavsko dolino in ima očarljivo zgodbo, prav tako, kot je njuna. Vrhpolje, ob katerem leži njun glamping, ni samo krasen košček sveta, ampak je rahlo posebna vas, od nekdaj polna podjetniških idej in poguma za njihovo realizacijo. Marko je domačin, povezan je s krajem in krajani, kar se kaže tudi pri tem projektu, ki sta ga pred dvema letoma realizirala s pretežno domačimi mojstri. »Prepričana sva, da je koncept, kot sva ga zastavila, pravi. Slovenija potrebuje več takšnih turističnih namestitev in razpršenih butičnih dejavnosti. Mislim, da se večina odločevalcev s tem strinja, vsaj na načelni ravni. 

O konkretnih podporah in spodbudah pa ne bi govoril,« razkriva Markov nasmešek zavedanje, da kritiziranje birokracije in ovir na podjetniški poti ne pomaga k ničemur. Še najmanj pa k pozitivni energiji in dobri volji, ki sta poleg lesa, kamna in kortena temeljna gradnika gozdne vasice. Že bežen pogled na hišice glampinga razkriva, da obožujeta les. Vendar priznava, da so njegovemu srcu pravzaprav še bližje kovine. Tako je, če odraščaš ob očetu ključavničarju. Marko soustvarja podjetniško pot družinsko vodenega podjetja Škrlj, d. o. o., ki proizvaja in nato globalno trži opremo iz nerjavne pločevine. Tudi v tem podjetju, enako kot v gozdni vasici, postavljajo v ospredje trajnost, varovanje okolja ter ohranjanje dolgoročnega naravnega, socialnega in ekonomskega ravnovesja. Pri glampingu sta z Andrejo združila svoje moči in znanje na področju turizma, pa tudi prosti čas in še več od tega. Čeprav že kratek sprehod med hišicami odkriva, da za ta projekt bije več kot eno srce, je Andreja motor tukajšnjega dogajanja. 

Nedvomno bi snel svoj znameniti klobuk, ko bi mu razodeli razlog, s katerim sta Andreja in Marko zasnovala svojo vasico: »Lepe stvari je treba deliti! Vedela sva, kaj želiva in zmoreva ponuditi in Theodosius je uresničitev najinih sanj! V njem sva zajela ljubezen do Vipavske doline, do dela in ljudi, poveličevanja narave, vsega lepega in estetskega.« Theodosius je več kot to, je tudi družinska zgodba, zapisana v les. »Les je v vseh pogledih izreden material in ga z veseljem in spoštovanjem uporabljava. 

Toliko zgodb, toliko topline, toliko neizrečenega je v njem,« pokažeta proti svojim lesenim hiškam, ki so po gozdičku posejane tako naravno, kot bi se po malce nagnjenem skalnatem pobočju z visokih vej raztresli borovi češarki. Njuni najlepši trenutki so drug z drugim oziroma s prijatelji skupaj za mizo, na kateri se najde marsikaj. Denimo pridelki od domačega kmeta, v katere je vloženega toliko truda in ljubezni; dar tolikokrat neizprosne narave.