Ko so hrvaške srednješolce konec letošnjega šolskega leta vprašali, kako bodo porabili žepnino v višini sto evrov, je odgovor marsikoga presenetil. Njihova prva izbira je bil nakup gramofonskih plošč ter obisk tečajev slikanja ali kiparjenja. Koncert in zabava do jutra sta se znašla nekoliko nižje na seznamu želja.
Analogne dejavnosti doživljajo pravi razcvet in ironično – preplavljajo prav družbena omrežja: poslušanje vinilnih plošč, pletenje, pisanje na roko, risanje, keramika, rezljanje lesa, šivanje, izdelovanje preprog.
Gre za prehoden modni val, digitalni odklop ali se za njim skriva nekaj globljega?
Digitalna generacija, analogno hrepenenje
Po podatkih britanskega regulatorja za komunikacije Ofcom mladi med 18. in 24. letom pred zasloni preživijo več kot šest ur na dan. Hkrati jih vse manj spletni prostor doživlja kot podpornega za svoje duševno zdravje. Morda se prav zato dogaja nekaj, česar od generacije, rojene v digitalnem svetu, nismo pričakovali.
Prav v tem se skriva paradoks njihovega časa. Svet, ki so ga podedovali, jim ponuja skoraj vse takoj: glasbo, filme, fotografije, odgovore, izdelke, ljudi. Mi smo morali za marsikatero informacijo v knjižnico, arhiv ali med stare časopise in revije. Iskanje je zahtevalo čas, pot in potrpežljivost. Danes je skoraj vse na dosegu enega dotika. A več ko je vse takoj dostopno, močnejši lahko postaja občutek, da ničesar zares ne držimo v rokah. Ko vse obstaja v oblaku, postane predmet nenadoma dragocen. In ko lahko poslušamo katerokoli pesem v nekaj sekundah, postane izbira vinilne plošče skoraj obred. Prav tako zaradi občutka, da lahko naredimo sto fotografij in jih takoj izbrišemo, analogna fotografija dobi posebno težo.
Občutek lastnega vpliva
Morda mladi skozi analogne dejavnosti iščejo nekaj zelo preprostega: dokaz, da so tukaj in da nekaj nastaja zaradi njihovega časa, njihove potrpežljivosti in njihovih rok. Pri pletenju zanka sledi zanki, pri šivanju šiv šivu, pri sestavljanki vsak košček zahteva svoje mesto, pri delu z lesom material zelo počasi razkrije obliko.
To so majhna dejanja, ki vračajo občutek vpliva. Namreč, v digitalnem svetu je velik del izkušnje že vnaprej oblikovan. Algoritem izbira, kaj bomo videli, poslušali in morda celo želeli (!). Pri ročnem delu pa izbiro znova prevzame človek.
Izkušnja pred izdelkom
Spreminjajo se tudi pričakovanja do blagovnih znamk, kjer sam izdelek izgublja del svoje moči. Ljudje iščejo izkušnjo, odnos in občutek pripadnosti. Fizični prostori, delavnice, tečaji, srečanja in dogodki postajajo pomembni, ker omogočajo neposredno interakcijo in človeški stik.
Morda bomo v prihodnje v trgovino z lesenimi ali lončarskimi izdelki prišli tudi zato, da bomo sedli za skupno mizo in nekaj izdelali. Morda bomo sestavljali sestavljanko, brusili svoj kos materiala, pletli ali igrali igro z ljudmi, ki jih pred tem še nismo poznali. Iz prostora bomo odnesli izdelek. Še pomembneje: odnesli bomo izkušnjo, ki bo nosila v sebi več kot zdrs po ekranu.
Privilegij ali izbira za vse
Ob tem se odpirajo tudi vprašanja: Je analogni življenjski slog dostopen vsem ali postaja nova oblika privilegija? Lahko izkušnja brez zaslona ohrani svojo vrednost, kadar jo takoj zatem fotografiramo in objavimo?
Odgovore bo vsak iskal zase. Eno pa postaja jasno: analogni trend leta 2026 pomeni veliko več kot estetsko izbiro.
Če tudi sami čutite ta val, poiščite svojo obliko analogne bližine. Morda bo to knjiga, pisanje na roko, pletenje, lesena sestavljanka ali večer ob preprosti igri. Izbira je skoraj manj pomembna. Pomembno je, da za trenutek odložimo svet, ki se nenehno premika, in se dotaknemo tistega, kar ostaja.
Tudi sama bom ta val poskusila prenesti v svoj vsakdan. Napisala bom pismo na roko ali s pisalnim strojem (še imate katerega doma?). Počasi, brez brisanja in popravljanja, z mislijo na človeka, ki ga bo prejel. Z mladino pa bomo iz omare vzeli jengo, sedli za mizo in gradili stolp. Pri meni bo zagotovo vzbudilo nekaj nostalgije. Kaj bodo v tem našli mladi, pa bo morda najzanimivejši odgovor na vprašanje, zakaj se analogni svet tako močno vrača.
O avtorju:
Liljana Vogrinec Castelle je podjetnica, sociologinja, urednica in avtorica, ki prostor bere drugače. Zanima jo, kako dom, narava, les in kraji, ki jih izbiramo za oddih, vplivajo na naše počutje, odnose in življenjske odločitve. Prostor zanjo ni ozadje življenja. Je njegov tihi soustvarjalec. Privlačijo jo domovi z značajem, kraji z dušo in vprašanja, ki segajo dlje od videza. Kako prostor vpliva na nas? Kaj v človeku prebudijo materiali, teksture, vonj, svetloba…? In zakaj se nekje počutimo doma že v prvem trenutku? S svojimi zapisi odpira pogled v bivanje, ki ga zaznavamo z vsemi čuti, tudi s šestim.
Od leta 2021 je solastnica blagovnih znamk Slowoodlife®, Bivanje z lesom® in Wood We Go®, kjer ustvarja zgodbe o kakovostnem prostoru, arhitekturi in zavestnem bivanju. Pred tem je bila glavna urednica in izdajateljica revije Moja HIŠA Moj DOM ter revije VARČNA HIŠA. lesena. montažna. eko., prve slovenske revije, v celoti posvečene leseni gradnji.
Liljana na družbenih omrežjih:
LinkedIn | Instagram | Facebook
