Z direktorjem podjetja Markom Lukićem smo se pogovarjali o tem, kam se Lumar razvija danes, kako odgovarja na birokratske in sistemske izzive v Sloveniji, zakaj krize zanj pomenijo priložnost ter kako vizijo trajnostne gradnje uresničujejo tako v individualnih hišah kot v velikih javnih in poslovnih objektih. Spregovorili smo tudi o pomenu slovenske lesne verige, tehnologiji iQwood, prihodnosti večnadstropne gradnje in o tem, kaj pomeni, da se v posel prenaša načela iz alpinizma.

Kako bi opisali svojo trenutno vizijo razvoja podjetja in vlogo v prihodnosti panoge?

Pri Lumarju že več kot dve desetletji uresničujemo vizijo trajnostne gradnje. Od vsega začetka stremimo k temu, da ustvarimo domove, ki niso zgolj energijsko izjemno učinkoviti in tehnološko napredni, temveč tudi popolnoma skladni z načeli trajnostnega razvoja in zdravega bivanja.

S ponosom lahko rečem, da smo v tem času postavili številne mejnike – med drugim prvo pasivno hišo v Sloveniji in prvo plus-energijsko hišo – kar potrjuje naš pionirski duh in vodilno vlogo pri uvajanju novih standardov v panogi.

Danes je naša strategija usmerjena v doseganje ogljične nevtralnosti podjetja in razvoj trajnostnih rešitev. Vlagamo v obnovljive vire, na primer v sončne elektrarne, s katerimi pokrivamo energetske potrebe proizvodnje. 

Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za razkorak med zasebnim in javnim sektorjem pri leseni gradnji?

Razkorak med zasebnim in javnim sektorjem pri uporabi lesene gradnje je žal precejšen. V zasebnem sektorju, kjer podjetja in individualni investitorji hitreje sprejemajo odločitve, so prednosti lesene gradnje že dobro prepoznane. Lesena gradnja namreč ponuja izjemno hitrost gradnje, odlično energijsko učinkovitost in nizko ogljično sled, poleg tega pa ustvarja prijetne in zdrave bivalne pogoje.

Zato številni zasebni investitorji danes izbirajo les kot temelj svojih projektov, saj v njem vidijo priložnost za kakovostno in trajnostno gradnjo ter dolgoročne prihranke pri obratovanju objektov.

Na drugi strani pa javne institucije pogosto capljajo zadaj. Regulativa in javni razpisi so velikokrat naravnani tako togo, da ne dopuščajo inovativnih rešitev – večinoma tudi zaradi prevelike osredotočenosti na najnižjo začetno ceno ali zaradi specifičnih birokratskih omejitev, ki leseni gradnji niso naklonjene. 

Kako pogosto se v praksi srečujete s tovrstnimi birokratskimi absurdnostmi?

Žal se s takšnimi birokratskimi »absurdi« srečujemo pogosteje, kot bi si želeli. Primer, ko javni razpis določa pogoje, kakršen je zahteva po uporabi “lesa avstrijskega porekla”, ni osamljen. Takšni pogoji v razpisih neposredno zavirajo razvoj celotne slovenske lesne verige – od gozdarstva, lesnopredelovalne industrije, pa do gradbeništva. Slovenski proizvajalci in izvajalci smo postavljeni v neenakopraven položaj, konkurenčnost domače proizvodnje se slabša, priložnosti za domača podjetja pa se zmanjšujejo. Poleg tega takšni primeri razgaljajo popolno pomanjkanje strateške povezanosti med državno politiko, industrijo in skrbjo za okolje. Namesto da bi politike in razpisi spodbujali krožno gospodarstvo ter uporabo domačih, obnovljivih virov, jih s takimi absurdnimi omejitvami celo onemogočajo.

Kakšen bi moral biti po vašem mnenju resnično zeleni javni razpis?

Odgovor: Resnično zeleni javni razpis mora temeljiti na drugačnem pristopu, kot ga pogosto vidimo danes. Namesto da bi bil fokus zgolj na najnižji začetni ceni, bi moral tak razpis ocenjevati celovito vrednost in trajnost projekta skozi celotno življenjsko dobo objekta. V praksi to pomeni, da se v merila za izbor vključi več ključnih trajnostnih kriterijev, kot so:

• Ogljični odtis celotnega življenjskega cikla objekta: Koliko emisij toplogrednih plinov nastane pri gradnji, uporabi in odstranitvi objekta ter kako projekt prispeva k cilju ogljične nevtralnosti.

• Uporaba lokalnih in obnovljivih materialov: Prednost naj imajo materiali, ki so pridobljeni trajnostno, z nizkimi transportnimi emisijami – na primer slovenski les – ter materiali, ki jih je možno reciklirati ali ponovno uporabiti.
• Visoka energijska učinkovitost: Objekt mora biti načrtovan in zgrajen tako, da porabi kar najmanj energije za obratovanje (ogrevanje, hlajenje, razsvetljavo) ter po možnosti uporablja obnovljive vire energije za svoje delovanje.
• Dolgoročna stroškovna vzdržnost: Pri oceni naj se upoštevajo celotni stroški življenjskega cikla – ne le investicija v gradnjo, temveč tudi stroški vzdrževanja, obratovanja in morebitnih prenov. Kakovostna, trajnostna gradnja se na dolgi rok vedno bolj izplača.

Če bi javni razpisi sledili takšni logiki, bi imeli večplastne pozitivne učinke. Ne bi več prihajalo do situacij, ko zmagujejo ponudbe s sicer nizko začetno ceno, a visokimi skritimi okoljskimi in obratovalnimi stroški. Namesto tega bi spodbujali razvoj trajnostnih rešitev v gradbeništvu, saj bi se izvajalci potegovali z najboljšimi, ne le najcenejšimi rešitvami. Posledično bi to okrepilo tudi domačo lesno industrijo in druge zelene tehnologije, saj bi uporaba lokalnih, trajnostnih materialov postala konkurenčna prednost. Skratka, resnično zeleni razpis postavlja kakovost in trajnost na prvo mesto, kar je nujno, če želimo z javnimi investicijami aktivno prispevati k zelenemu prehodu.

Kakšne spremembe opažate pri slovenskih kupcih?

Pri slovenskih kupcih, ki se zanimajo za gradnjo hiše, opažamo v zadnjih letih pomemben premik v razmišljanju in prioritetah. Vedno več ljudi pristopa k gradnji zelo ozaveščeno: zanima jih trajnost – kako bo njihov dom vplival na okolje –, zanima jih zdravo bivalno okolje za družino ter kako doseči čim večjo energetsko neodvisnost.

Povedano drugače, kupci danes ne sprašujejo več samo, “kako bo hiša videti,” temveč tudi, “kakšen ogljični odtis bo imela,” “kakšna je poraba energije,” in “ali so vgrajeni materiali varni za zdravje.” 

Skok cen energentov in večja osveščenost o podnebnih spremembah sta gotovo pripomogla k temu, da ljudje želijo hiše, ki bodo dolgoročno varčne, samostojne v oskrbi z energijo ter bodo zagotavljale udobno in zdravo bivanje skozi celoten življenjski cikel.

Poleg tega kupci danes veliko več pozornosti posvečajo celotni izkušnji gradnje in kasnejšega bivanja. Pomembno jim je, da dobijo celovito storitev – od načrtovanja do vselitve – in da jih izvajalec vodi skozi vse postopke (denimo urejanje dovoljenj, svetovanje pri izbiri materialov, pomoč pri pridobivanju subvencij ipd.). Vrednotijo tudi to, da je hiša lokalno izdelana, iz preverjenih, naravnih materialov (na primer les z znanim poreklom, brez škodljivih kemikalij). 

Zakaj je pri vas kriza pomenila rast?

Za marsikoga v gospodarstvu so bile zadnje krize – naj bo finančna kriza 2008 ali nedavni pretresi zaradi pandemije in energetske krize – obdobja upada, za nas pa so – paradoksalno – prinesle priložnosti za rast. Ključ je bil v tem, da smo od nekdaj gradili na trdnih temeljih kakovosti, zanesljivosti in trajnosti. Ko je prišla kriza, se nismo znašli brez kompasa; nasprotno, s hitrim odzivanjem in fleksibilnostjo smo se odzvali na dogajanje ter trgu ponudili nove produkte ter v času nihanj in kriz varnost ter stabilnost. Naše stranke in partnerji so opazili, da tudi v težkih časih ne odstopamo od dogovorjene kakovosti, da spoštujemo roke in zaveze, ter da delamo na dolgi rok. To zaupanje, ki smo ga gradili leta in desetletja, se je v času krize obrestovalo.

V negotovih časih ljudje in investitorji še bolj premišljeno izbirajo, komu bodo zaupali svoje projekte in sredstva. 

Opazili smo, da so kupci v krizah še posebej iskali partnerje, ki lahko zagotovijo varnost in stabilnost. Prav lastnosti, kot so strokovnost naše ekipe, finančna stabilnost podjetja, držanje obljub in inovativnost pri iskanju rešitev, so se izkazale za odločilne.

Kako pomembna je znamka in odnos do strank?

V našem poslu je dober ugled blagovne znamke izjemno pomemben, pravzaprav ključen. Gradimo hiše, kar je za kupce ena najpomembnejših življenjskih investicij, in pri taki odločitvi je zaupanje odločilno. Znamka Lumar že od začetka temelji na zaupanju, ki ga dobesedno gradimo z vsako hišo posebej.

Vsak uspešno zaključen projekt, vsaka stranka, ki se vseli v Lumarjev dom, prispeva k temu ugledu. Zavestno smo se odločili, da bomo rasli predvsem skozi odlične izkušnje naših strank in priporočila. To pomeni, da pri vsakem projektu sledimo celostnem servisu in kakovosti izvedbe.

Kaj vas vodi v širitev na večje projekte?

Vstop Lumarja na področje večjih projektov je naraven korak na naši razvojni poti. Ko enkrat uspešno obvladaš gradnjo individualnih hiš in si v tem segmentu vodilen, se pojavi vprašanje: kako lahko svoje znanje in izkušnje prenesemo še širše? Na določeni točki rasti in strokovne zrelosti podjetja smo ugotovili, da je naša ekipa pripravljena prevzeti tudi zahtevnejše izzive, kot so gradnje večjih javnih objektov, turističnih kompleksov ali večstanovanjskih stavb. Pravzaprav so nas na to pot deloma usmerili tudi nekateri zadovoljni investitorji individualnih projektov, ki so nas kasneje angažirali pri večjih investicijah ali nas priporočili drugod, ker so želeli enako raven kakovosti in zanesljivosti. 

Zakaj ne bi imeli tudi večji objekti – bodisi javni zavodi, turistična naselja ali stanovanjski kompleksi – enakega standarda energetske učinkovitosti, uporabe naravnih materialov in arhitekturne dovršenosti, kot jih imajo naše individualne hiše? Verjamemo, da lahko v te projekte vnesejo svežino in nove pristope, ki bodo koristili tako uporabnikom teh stavb kot okolju.

Kaj pomeni projekt Zlato polje za Lumar?

Projekt Zlato polje predstavlja za Lumar pomemben korak pri usmeritvi na poslovnem področju B2B – sodelovanje z investitorji in podjetji. Pomeni potrditev, da lahko svoje znanje in izkušnje iz individualne gradnje uspešno prenesemo v širše, kompleksnejše okvire.

“Projekt Zlato polje je dokaz zaupanja investitorjev v naše sposobnosti in obenem referenčni projekt, s katerim lahko širši javnosti pokažemo, kaj je mogoče doseči s trajnostno gradnjo v praksi.”

Vidite v tehnologiji iQwood prihodnost večnadstropne gradnje?

Vsekakor vidim v tehnologiji iQwood pomemben del prihodnosti večnadstropne lesene gradnje. iQwood je izjemno inovativen gradbeni sistem križno mozničenih masivnih lesenih elementov, ki so med seboj povezani z lesenimi mozniki namesto z lepilom ali kovinskimi vezmi. To pomeni, da je celotna konstrukcija sestavljena iz naravnih materialov, brez dodanih kemikalij. 

Prednost takšnega sistema je v tem, da združuje več ključnih lastnosti: izjemno nosilnost in statično stabilnost, kar je ključno pri večnadstropnih objektih, trajnostno naravnanost – les je obnovljiv vir, konstrukcija pa je ob koncu življenjske dobe lažje reciklabilna, in zdravju prijazno bivalno okolje brez izhlapevanja lepil ali škodljivih snovi v notranjosti objekta. Že ko smo spoznali prednosti sistema iQwood, nam je bilo jasno, da ga moramo vključiti v naš razvoj. Z odločitvijo, da vstopimo v lastništvo podjetja iQwood in vključimo to tehnologijo pod okrilje Lumarja, smo naredili velik korak pri povečevanju naših proizvodnih ter inovacijskih zmogljivosti.

“Že ko smo spoznali prednosti sistema iQwood, nam je bilo jasno, da ga moramo vključiti v naš razvoj.”

Kako daleč smo s konceptom “od hloda do hiše v Sloveniji”?

Koncept “od hloda do hiše v Sloveniji” pomeni, da vse korake – od posekanega drevesa v gozdu pa do končnega izdelka, torej hiše – opravimo doma, z domačim znanjem in domačimi viri. V Lumarju smo ta koncept v veliki meri že udejanjili znotraj našega poslovanja. S partnerstvom z iQwood in razvojem lastnih proizvodnih procesov smo zagotovili, da lahko pomemben del verige opravimo sami, na domačih tleh. Uporabljamo slovenski les iz naših gozdov, vključujemo lokalno strokovno znanje arhitektov, inženirjev in mojstrov ter zaposlujemo slovensko delovno silo v proizvodnji in na terenu. S tem bistveno krajšamo dobavne verige in zmanjšujemo odvisnost od uvoza – kar se pozna v manjšem ogljičnem odtisu gradnje, večji zanesljivosti dobav ter v tem, da dodana vrednost ostaja v domačem gospodarstvu. 

Odličen primer, kako ta koncept zaživi v praksi, je nedavno zgrajeni vrtec v Selnici ob Dravi.

To je prvi javni objekt pri nas, ki je v celoti zgrajen iz slovenskega lesa po inovativnem sistemu iQwood. Les za ta vrtec je zrasel v naših gozdovih, predelan je bil lokalno, sestavljen pa v tehnološko dovršene elemente praktično brez uporabe kemičnih veziv. Rezultat je skoraj nič-energijski objekt, ki nudi otrokom zdrav in topel prostor, hkrati pa dokazuje, da je mogoče v Sloveniji iz domačih surovin zgraditi vrhunsko stavbo. Takšni pionirski projekti nam dajejo zagon in potrjujejo, da imamo znanje in tehnologijo za uresničitev vizije “od hloda do hiše”.

Kljub temu pa na ravni celotne panoge ostaja še nekaj izzivov. Za popolno uveljavitev tega koncepta potrebujemo boljšo sistemsko podporo in povezovanje celotne verige – od gozdarstva, lesne predelave, proizvodnje gradbenih elementov, do gradnje in vzdrževanja objektov. To pomeni, da morajo različni sektorji tesneje sodelovati: gozdarji, lesarji, gradbeniki, oblikovalci politik in investitorji si morajo deliti skupen cilj, država pa mora aktivno spodbujati rabo slovenskega lesa z ustreznimi ukrepi.

Vrtec v Selnici je prvi javni objekt pri nas, ki je v celoti zgrajen iz slovenskega lesa po inovativnem sistemu iQwood.

Kakšna naj bo spodbuda države za nizkoogljično gradnjo?

Država ima pri spodbujanju nizkoogljične gradnje izjemno pomembno vlogo, saj lahko z ustreznimi ukrepi pospeši prehod celotne panoge na trajnostne tirnice. Najprej mora oblikovati jasen in dolgoročno vzdržen sistem spodbud, ki bo gradbena podjetja, investitorje in kupce usmerjal v izbiro nizkoogljičnih rešitev. Ta sistem bi moral zajemati več različnih ukrepov, med drugim:

• Davčne olajšave: znižane davčne stopnje ali druge davčne ugodnosti za projekte, ki dosegajo določene standarde trajnostnosti. Na primer nižji DDV za montažne lesene stavbe z visoko energetsko učinkovitostjo ali davčne spodbude za podjetja, ki investirajo v zeleno tehnologijo in materiale.
• Subvencije in finančne podpore: nepovratna sredstva ali ugodni krediti za uporabo trajnostnih materialov, npr. lesa namesto velikih količin betona, za gradnjo pasivnih in plus-energijskih hiš, za vgradnjo obnovljivih virov energije ter za energetske prenove obstoječih stavb. Sem sodi tudi podpora pilotnim projektom, ki demonstrirajo nove nizkoogljične tehnologije v praksi.

​

• Podpora raziskavam in razvoju: financiranje raziskav in razvojnih projektov, ki se osredotočajo na nove materiale, tehnologije in konstrukcijske sisteme za trajnostno gradnjo. To lahko vključuje sodelovanje z univerzami, inštituti in podjetji pri inovacijah, kot je razvoj naprednih lesenih konstrukcij, boljših izolacijskih materialov, pametnih omrežij za stavbe ipd.

• Izobraževalne kampanje: ozaveščanje tako strokovne javnosti kot državljanov o prednostih trajnostne gradnje. Vključuje prilagoditev izobraževalnih programov – da se na gradbenih šolah in fakultetah poudarja moderna, zelena gradnja, ter javne kampanje, ki investitorjem in prebivalcem prikazujejo dolgoročne koristi nizkoogljičnih stavb – od manjših stroškov energije do boljšega počutja v takih objektih.

• Standardizacija zelenih meril: uvedba jasnih in enotnih “zelenih” kriterijev v gradbeno zakonodajo in javne razpise. Na primer določitev minimalnih zahtev glede energijske učinkovitosti, deleža obnovljivih materialov v stavbi, dovoljene ravni ogljičnega odtisa pri gradnji itd., ki jih morajo novi objekti ali javni projekti izpolnjevati. To bi ustvarilo enake pogoje za vse in dvignilo povpraševanje po trajnostnih rešitvah.

​

Kaj vam pomeni priznanje managerja leta?

Priznanje Manager leta, ki sem ga prejel, mi pomeni izjemno čast in osebno zadovoljstvo, a naj poudarim, da ga ne doživljam kot zgolj svojo zaslugo. To priznanje jemljem predvsem kot potrditev izjemnega dela celotne ekipe Lumar v zadnjih letih. Vsak uspeh podjetja je rezultat skupnega truda, od proizvodnje, razvoja, prodaje, do monterjev na terenu in vseh podpornih služb. Brez tako zavzete ekipe, ki deli vizijo o trajnostni in kakovostni gradnji, jaz kot vodja ne bi mogel doseči takšnega priznanja. Zato to nagrado v mislih razdelim med vse nas; v njej vidim odsev predanosti in strasti vsakega posameznika pri Lumarju.

Obenem mi ta naziv predstavlja motivacijo in odgovornost za naprej. Motivacijo zato, ker kaže, da smo na pravi poti – naše vrednote trajnosti, inovativnosti in odgovornega vodenja niso ostale neopažene. To mi daje nov zagon, da še naprej razvijamo podjetje v smer, ki postavlja nove standarde v panogi in prispeva k boljšemu okolju ter družbi. Še pomembnejši del priznanja pa je zame občutek odgovornosti, ki ga prinaša.

Kakšno lekcijo ste prenesli iz alpinizma v poslovni svet?

Alpinizem je zame izjemna življenjska šola, ki mi še danes služi kot vir navdiha in smernic pri vodenju podjetja. Ena prvih in najpomembnejših lekcij, ki sem se je naučil v gorah, je, da sam težko prideš na vrh – ključna je dobra ekipa. Tako kot na odpravi na zahtevno goro potrebuješ zanesljive soplezalce, ki jim zaupaš svoje življenje, tudi v poslu potrebuješ okoli sebe ljudi, na katere se lahko zaneseš. V Lumarju se zato zelo zavedam, da so vsi naši uspehi rezultat timskega dela, medsebojnega zaupanja in podpore. Vsak ima svojo vlogo, in le s sinergijo talentov lahko dosežemo vrhunske rezultate.

​

​

​

​​Druga pomembna lekcija alpinizma je, da je pot pogosto pomembnejša od samega vrha. V gorah se naučiš ceniti vsak korak, se ustaviti, uživati v razgledu in premisliti naslednjo potezo. Podobno v poslovnem svetu ne gre le za to, da dosežemo nek končni cilj, naj bo to določen prihodek, uspešno zaključen projekt ali priznanje, temveč predvsem za to, kako do tja pridemo. Če je pot prehitra in nepremišljena, lahko spregledamo pomembne stvari ali tvegamo preveč. Zato vodenje podjetja jemljem kot vzpon, kjer je potrebno premišljeno napredovati, se sproti učiti, prilagajati razmeram in ceniti vsak dosežen vmesni cilj. Tako ohranjamo zdravo ravnovesje med ambicijo in preudarnostjo.

Tretja lekcija pa je presoja tveganja in pripravljenost na spremembe. V alpinizmu vsaka odločitev – ali nadaljevati proti vrhu kljub nevihti na obzorju ali se pravočasno vrniti v dolino – zahteva trezno oceno razmer in tveganj. Naučiš se, da je včasih modro odnehati korak pred vrhom in s tem zagotoviti varno vrnitev. V poslu je podobno: vsako strateško odločitev skrbno pretehtam. Vedno premislim, kam grem in kakšen je naš cilj, s kom grem – koga imam ob sebi, kakšne partnerje in ekipo. In zakaj grem v to smer: ali je ta podvig skladen z našimi vrednotami in vizijo. Poslovni svet, tako kot gore, ne ponuja “samoumevnih vrhov”. Vsak dosežen uspeh je plod vztrajnosti, discipline in sposobnosti prilagajanja. In tako kot se vreme v gorah lahko hitro spremeni, se tudi poslovno okolje nenehno spreminja, zato ostajam vedno pripravljen na nove okoliščine ter nikoli ne jemljem odločitev zlahka ali brez premisleka. To so principi, ki mi jih je vcepil alpinizem in ki jim sledim tudi v podjetništvu.