Včasih se mi zdi, da se nekateri pogovori zgodijo zato, ker se morajo. Ne načrtuješ jih, ne iščeš jih, pa vendar se na neki poti odprejo prav v trenutku, ko v sebi že nosiš vprašanje, samo pravi sogovornik ti še mora priti naproti.

Tako sem Ines Drame srečala v Logarski dolini, na slavnostnem dogodku Hotela Plesnik, ki je oktobra 2025 obeleževal dva pomembna jubileja: 150 let od prvih urejenih prenočišč za turiste v Logarski dolini in 30 let od ponovnega odprtja butičnega družinskega hotela. Ko smo bili v okviru programa deležni obiska lokalnih dobrot, sva na poti po meni zelo ljubi Logarski dolini spontano začeli klepetati. Z veliko iskrivosti mi je pripovedovala, kako jo je življenje pred leti pripeljalo na njen breg nad Rimskimi Toplicami, kjer je ustvarila posestvo Perma mama in kjer danes v leseni hiši, med zelišči, vrtovi, sadovnjakom in naravo, uresničuje svojo zgodbo drugačnega bivanja.

Že v pogovoru se je čutilo, da to, kar ustvarja, ni samo projekt, temveč način življenja. Ines živi zgodbo, ki jo mnogi danes šele iščejo: stik z zemljo, rastlinami, naravnimi cikli, prostorom in notranjim občutkom, da lahko življenje teče drugače. Prav zato je njena zgodba dragocena tudi za vse, ki o življenju na podeželju morebiti razmišljajo.

Vrnitev k sebi

Ko sem jo vprašala, kaj zanjo pomeni biti nova podeželanka, mi je odgovorila z mislijo, ki se mi je zelo usedla v srce. “Ko sem se preselila, me je marsikdo vprašal, zakaj sem pobegnila iz mesta. Pa vsakemu takoj osvetlim moje začetke novega življenja. Nikamor nisem pobegnila, le k sebi sem prišla,” poudari in se pri tem skrivnostno nasmehne. Zaslutila sem, da ta stavek v sebi nosi vse, kar je v njeni zgodbi bistveno. Podeželje ni nujno beg. Lahko je vrnitev. K prostoru, k naravi, k odnosom, k telesu, k ritmu, ki ga v mestu pogosto preglasijo nujnosti in navade.

Vse več ljudi danes čuti, da bi lahko živeli drugače. Bolj povezano z naravo, zemljo, ustvarjanjem in domom, ki podpira njihov vsakdan. A med sanjami in resničnim življenjem je vedno nekaj, kar je drugačno, kot je bilo pričakovano.

Sanje in realnost

Prav iz takšnega razumevanja je nastal projekt Novi podeželani, ki ga Ines soustvarja z Alenko Zapušek. Projekt se je rodil iz njunih lastnih začetnih zadreg. Ko v mestu sanjaš o življenju na podeželju, se marsikaj zdi jasno. Ko se zares preseliš, pa se začnejo odpirati zelo konkretna vprašanja. Kako je z dostopom do doma? Kako z vodo? Kdo so ljudje okoli tebe? Kako se vključiš v prostor? Kaj znaš narediti sam in kdaj potrebuješ pomoč?

Podpora za prve korake

Ines pravi, da na podeželju hitro ugotoviš, da potrebuješ mrežo ljudi. V mestu se lahko zanašaš na marsikaj, kar se zdi samoumevno. Na podeželju, še posebej na bolj samotnem koščku sveta, pa marsikaj ni več sistemsko urejeno. A prav v tem je tudi čar. Lotiš se opravil, ki si jih imel prej za samoumevno opravljene. Kot je na primer skrb za ogrevanje, vodo, dostopno pot, okolico hiše in vse tiste vsakdanje podrobnosti, ki na podeželju hitro postanejo del življenja.

To je zelo drugačna slika podeželja od tiste idealizirane, ki jo včasih nosimo v sebi. Največja iluzija je morda prav ta, da je podeželje ena sama idila. Ines opozarja, da ko tam zares zaživiš, nisi na oddihu na pravljičnem vikendu. Zemlja te hitro postavi na realna tla. Če ne seješ, ne žanješ. Če se ne povežeš z ljudmi okoli sebe, lahko ostaneš osamljen na drugačen način, kot bi bil v mestu.

Ampak ravno tukaj je tudi največje darilo. Podeželje te nauči pripadati svetu. Nauči te, da življenje ni nekaj, kar upravljaš, ampak je nekaj, v čemer sodeluješ. Spodbudi te k razumevanju, da si kot bitje del letnih časov, vremena, zemlje in odnosov. »Ko enkrat začutiš to povezanost, se je težko vrniti v življenje, kjer je vse individualno, hitro in urejeno po pravilih, o katerih ni treba veliko razmišljati,« pridoda in nadaljuje:

»Pot na podeželje se ne začne z nakupom parcele, ampak s temeljitim pogovorom s seboj.«

Ob tem se zavem, da je to je morda najlepši in hkrati najbolj resen nasvet, ki mi ga je zaupala. Iz njene izkušnje je velo spoznanje, da podeželje človeka hitro vpraša: kdo si, kaj zares hočeš, koliko si pripravljen sodelovati, se učiti, vztrajati in tudi kdaj odnehati z idealizmom.

Popoln kraj ne obstaja

Morda se pot v drugačno življenje začne že veliko prej. Z malim lončkom zelišč na okenski polici. Z zimskim obiskom ljudi na vasi, ne samo z avgustovskim oddihom v turistično urejeni koči ob gozdu. Z iskrenim vprašanjem, ali nas res kliče podeželje ali samo podoba miru, ki smo si jo ustvarili v glavi.

In ko v človeku dozori spoznanje, da res želi ven iz mesta, Ines pravi, naj ne išče popolnega kraja, ker ta ne obstaja. Obstaja pa prostor, ki te kliče. Kliče te z razgledom, z izvirom vode in z občutkom, ki ga ne znaš razložiti, a veš, da je tam nekaj tvojega.

Odločitev za drugačen ritem

Zato se mi zdi projekt Novi podeželani pomemben. Ljudem pomaga, da svoje sanje preverijo v realnosti. Da se vprašajo, ali je prostor, ki ga zaznajo, res prostor za njihovo življenje. Da ne kupujejo samo hiše ali parcele, ampak razumejo celoten sistem: dostop, vodo, pravni status, sosede, dediščino, omejitve in potencial prostora. Kajti prehod na podeželje je tudi osebna, finančna, družinska in poslovna odločitev.

Z Ines sva dogovorjeni, da kmalu spijeva čaj pod nadstreškom ob njeni hiši, tam, kjer suši in shranjuje svoja zelišča. Predstavljam si, da bo med vonjem mete, melise in lesa še lažje razumeti, kako se podeželje počasi naseli v človeka. Morda bom prav tam, v njenem prostoru in ob njenem čaju, še bolje začutila, zakaj me je že ob prvem srečanju nagovorila tako neposredno – ker o podeželju ne govori od zunaj, ampak iz življenja, ki ga je sama izbrala in ga zdaj z veliko topline odpira tudi drugim.

Preberite več o projektu Novi podeželani.

---

---