V različnih obdobjih sem živela tako v bloku kot v stanovanjski hiši. Selila sem se šestkrat, če ne štejem še študentskih manevrov. Zato imam kar nekaj izkušenj z bivanjem v raznih oblikah bivanjskih enot. Vsaka od njih mi je dala svoj ritem, svoje navade in svoj občutek pripadnosti.
Vprašanje, kje je bilo lepše živeti, se mi je vedno zdelo skoraj odveč. Odgovor se namreč ne skriva toliko v obliki stavbe kot v občutku, ki nam ga neki prostor daje. Še danes sem močno navezana na naše prvo stanovanje v bloku v Murski Soboti. Kot otrok sem bila prepričana, da bom tam ostala za vedno. V tistem stanovanju je bilo nekaj, kar je mojemu takratnemu življenjskemu obdobju dajalo pravi občutek doma.
Vse sem imela blizu: trgovino, kino, sladoled — v tistih letih je bil to seveda zelo pomemben dejavnik, ha, ha — šolo, knjižnico, park in prijeten utrip mesta. Takrat je bil prav ta občutek bližine sveta zame nekaj najlepšega.
Različni domovi, različni ritmi
Danes živim v hiši na podeželju, kjer me vsak dan spremljajo mir, odmaknjenost in neposredna bližina narave. Tukaj dom diha počasneje in tiše. V njem lažje slišim sebe.
Verjamem, da ima vsaka stanovanjska enota svoje prednosti in svoje omejitve. Izbira prave oblike bivanja je zato močno povezana z življenjskim obdobjem, delom, navadami, aktivnostmi in osebno naravo posameznika. Kar je enemu ideal, je drugemu lahko pretesno, preoddaljeno ali preživahno.
Pa vendar obstaja nekaj, kar je skupno tako stanovanju v bloku kot hiši na podeželju. Oba prostora lahko postaneta kraj, kjer se človek umiri, zadiha in začuti, da je na pravem mestu. Ali pa tudi ne. Oba lahko ustvarita občutek varnosti, topline in notranje zbranosti. Ali pa tudi ne. Prav ta občutek, ki se zgodi ali ne zgodi, po mojem mnenju vedno bolj določa resnično kakovost bivanja.
Odločitev, ki sega dlje od kvadrature
Zato se danes odločitev za nov dom zdi bolj večplastna kot kadarkoli prej. Ne gre le za izbiro lokacije, kvadrature, cene ali oblike bivanja, temveč za odločitev, ki se dotika ritma našega vsakdana, našega počutja in načina, kako želimo živeti.
Ko izbiramo novi dom ali se odločamo za gradnjo, se v resnici ne selimo zgolj v novo stanovanjsko enoto, temveč odpiramo novo poglavje svojega življenja.
To ni majhna odločitev, niti ni le logistika. To je izbira prostora, ki bo soustvarjal naš vsakdan, naše navade, naše odnose in naš notranji občutek doma.
Dom se začne že pred vrati
Prav zato je toliko pomembneje, kako nas nekdo vodi skozi ta proces. Ponudnik, arhitekt, izvajalec ali sogovornik pri nakupu na neki način že vnaprej tlakuje pot, po kateri bomo stopali v svoj novi dom.
Kakovosti si ne želimo šele v končni podobi hiše ali stanovanja, temveč že v načinu komunikacije, v občutku varnosti, v jasnosti procesa in v spoštovanju naših potreb. Tudi to postaja del doma.
Kajti dom se ne začne šele pri vratih.
Dom se začne že v prvih korakih proti njemu.
O avtorju:
Liljana Vogrinec je sociologinja in ustvarjalka vsebin s področja bivanja, potovanj in zdravega življenjskega sloga. Navdihujejo jo celostno zasnovani domovi, subtilne energije prostora, sonce, joga, psi in turistične destinacije z dušo. Od leta 2021 je solastnica blagovnih znamk Slowoodlife®, Bivanje z lesom® in Wood We Go®, kjer soustvarja zgodbe o kakovostnem prostoru, arhitekturi in zavestnem bivanju. Pred tem je bila glavna urednica in izdajateljica revije Moja HIŠA Moj DOM ter revije VARČNA HIŠA. lesena. montažna. eko., prve slovenske revije, v celoti posvečene leseni gradnji.
Liljana na družbenih omrežjih:
LinkedIn | Instagram | Facebook
