Pred kratkim sem naletela na vprašanje, ki mi od takrat ne da miru: kaj bi se spremenilo, če bi naravo nehali razumeti kot kuliso našega življenja in bi jo začeli obravnavati kot enega od tistih, ki imajo pri naših odločitvah svoj glas?

Ne le takrat, ko govorimo o velikih okoljskih projektih, gozdovih, rekah ali turizmu, ampak tudi pri nečem tako osebnem, kot je gradnja doma.

Predstavljam si sestanek, ki ga vsi dobro poznamo. Za mizo sedijo investitor, arhitekt, projektant in izvajalec. Pred njimi so načrti, številke, pogledi, kvadrature, konstrukcijski sistemi, cene in roki. Potem pa nekdo povleče k mizi še en stol. Ne za novega strokovnjaka, ampak za prostor sam: za zemljo, na kateri bo hiša stala, za veter, ki jo bo obdajal, za vodo, ki si je tam že davno pred nami poiskala svojo pot, za drevo, ki že desetletja ustvarja senco.

Kaj bi nam ta prostor povedal?

Morda bi nas opozoril, da tam, kjer si želimo veliko stekleno steno, poleti sonce neusmiljeno pripeka. Da čez zemljišče pozimi vleče veter, ki ga na načrtu ne vidimo. Da bo voda po močnem dežju vedno znova iskala svojo staro pot. Morda pa bi nas vprašal nekaj še precej bolj neprijetnega: ali res potrebujemo toliko?

Prostor ni nikoli prazen

Dolgo smo gradili tako, kot da je prostor predvsem prazna parcela, ki jo je treba čim bolje izkoristiti. Toda prostor ni nikoli prazen. Še preden vanj pridemo mi, se tam že nekaj dogaja. Sonce potuje čez zemljišče, veter ima svoje smeri, rastline svoje korenine, živali svoje poti, zemlja svoje plasti, kraj pa svoj ritem.

In potem pridemo ljudje z načrtom.

Pri tem seveda ni nič narobe. Ne verjamem v idealizirano vračanje v preteklost, v življenje brez tehnologije, udobja in sodobnih rešitev. Nasprotno, bolj me zanima, ali smo danes dovolj razviti, da zmoremo nekaj zahtevnejšega: da ne izbiramo med človekom in naravo, ampak se naučimo bivati znotraj istega (eko)sistema.

Ko človek ni več središče

Ko sem začela bolj intenzivno spremljati arhitekturo in leseno gradnjo, sem pogosto srečevala izraz vključevanje narave v prostor: zelenje v interierju, naravne materiale, velike steklene površine, poglede proti gozdu, prehajanje terase v bivalni del. Vse to je lahko čudovito, vendar se zadnje čase sprašujem, ali že samo izhodišče takšnega razmišljanja ne razkriva nečesa globljega — kako zelo smo vajeni človeka postavljati v središče in naravo obravnavati kot nekaj, kar vanj šele vključujemo.

Razvojni psiholog Jean Piaget je egocentričen pogled opisoval kot značilnost zgodnjega otroštva – obdobja, ko otrok svet še težko vidi drugače kot iz lastne perspektive. Morda je zato zanimivo pomisliti, koliko odrasli smo kot civilizacija v resnici takrat, ko naravo še vedno presojamo predvsem po tem, kaj nam lahko da.

Preden je bil material, je bil drevo

Zakaj bi morali naravo sploh vključevati v svoj prostor? Kaj pa, če smo ves čas mi vključeni v njo?

To je precej drugačen začetek pogovora. In prav pri lesu se mi ta misel zdi še posebej zanimiva. Les v hiši pogosto opisujemo kot material, govorimo o njegovi konstrukcijski sposobnosti, izolativnosti, otipu, vonju, ogljičnem odtisu. Toda preden je postal material, je bil drevo. Desetletja je rasel počasneje, kot danes zgradimo hišo, zadrževal vodo, ustvarjal senco, nudil prostor drugim organizmom in vase zapisoval leta dežja, sonca in suše.

Ko takšen material prinesemo v svoj dom, v prostor ne vnesemo le površine ali konstrukcije, ampak tudi del nekega drugega časa. Morda je prav zato občutek ob lesu drugačen. Ne le zaradi tega, kako je videti, temveč tudi zaradi časovne komponente in tega, kar mu ta čas vnaša v strukturo.

Ko narava dobi glas

V sodobnem oblikovanju in arhitekturi se vse bolj pojavlja razmišljanje, ki mu pravijo more-than-human design — oblikovanje, pri katerem človek ni več edino merilo vsega. Vprašanje ni več samo, kaj potrebuje človek, ampak tudi, kaj potrebuje drevo, voda, zemlja, žival, kraj. Predvsem pa: koliko našega posega lahko prostor prenese, ne da bi pri tem izgubil nekaj bistvenega?

V nekaterih delih sveta je šel ta premik še precej dlje. Naravni sistemi dobivajo celo pravni glas. Na Novi Zelandiji je gozdnato območje Te Urewera, ki ima za tamkajšnje ljudstvo Tūhoe poseben naravni in kulturni pomen, pravno priznano kot samostojna entiteta, reka Whanganui pa je dobila status pravne osebe. Še pred nekaj desetletji bi se kaj takega zdelo skoraj absurdno, danes pa se mi zdi predvsem zanimivo, ker pravo s tem pravzaprav poskuša narediti nekaj, česar ljudje pogosto ne zmoremo sami: slišati tudi tistega, ki ne govori našega jezika.

Ko hiša sede v kraj

Ob tem pogosto pomislim na hiše, ki sem jih obiskala v zadnjih letih. Najbolj so se mi v spomin vtisnile tiste, pri katerih nisem imela občutka, da je arhitekt želel prostoru nekaj dokazati. Hiša se ni postavila pred kraj, ampak je vanj sedla. Razgled ni nastal tako, da je bilo treba odstraniti vse pred njim, drevo ni bilo ovira, ampak del zgodbe, naklon terena pa ne problem, ki ga je bilo treba poravnati, temveč izhodišče arhitekture. Takrat arhitektura preneha biti samo objekt in postane odnos.

Morda je prav to beseda, ki jo v pogovorih o prihodnosti bivanja uporabljamo premalo. Veliko govorimo o trajnosti, energetski učinkovitosti, ogljičnem odtisu, pametnih hišah in novih tehnologijah, precej manj pa o odnosu do prostora, ki smo si ga izbrali za svoj dom.

Če je ta odnos napačen, ga tudi najbolj napredna tehnologija težko popravi.

Lastnik ali prebivalec?

Zato se mi zdi, da prihodnost bivanja ne bo samo vprašanje, kako bomo gradili, temveč predvsem, iz katere pozicije bomo gradili. Kot lastniki prostora ali kot njegovi začasni prebivalci?

Razlika je precejšnja. Lastnik se sprašuje, kaj lahko tukaj spremeni, pozida ali pridobi, prebivalec pa, kaj je vredno ohraniti. Lastnik vidi možnosti posega, prebivalec njegove posledice. Prvi meri kvadratne metre, drugi opazuje svetlobo, veter, vodo, drevesa in življenje, ki je bilo tam pred njim. Eden razmišlja, kaj lahko prostoru doda, drugi, česa mu ne bi smel odvzeti. Morda zato tudi pojem trajnostna hiša nekoč ne bo več dovolj. Hiša prihodnosti ne bo dobra samo zato, ker bo porabila malo energije ali ker bo zgrajena iz pravih materialov. Dobra bo, če bo po desetletjih svojega obstoja lahko rekla: temu kraju nisem vzela več, kot sem mu vrnila.

Ponižnost prostora

In tukaj pridemo do nečesa, kar me pri bivanju zanima vedno bolj — do ponižnosti. Ne kot odpovedovanja udobju, ampak kot priznanja, da kljub vsemu znanju, podatkom, umetni inteligenci in tehnološkim možnostim nismo avtorji vsega. Nismo ustvarili sonca, ki ogreva našo hišo, zraka, ki ga spuščamo skozi odprto okno, drevesa, iz katerega je nastala konstrukcija, vode, ki priteče iz pipe, niti zemlje, na kateri stoji naš dom.

Mi smo v ta sistem samo vstopili.

Za nekaj desetletij.

Morda je zato vprašanje dobrega bivanja na koncu zelo preprosto: ali znamo v prostoru pustiti svojo sled, ne da bi pri tem izbrisali njegovo? Naslednjič, ko bomo načrtovali dom, bi zato morda res lahko za mizo pustili en stol prazen. Ne zato, ker bi pričakovali, da bo nanj kdo sedel, ampak zato, da nas opominja, da pri svojih odločitvah nikoli nismo sami.

---

Morda je prav 7. november lahko tudi majhen opomnik na to, kako in s čim gradimo svoj odnos do prostora. Pobudo za njegovo mednarodno uveljavitev kot dneva bivanja z lesom lahko podprete na bivanjezlesom.si.

---

---