Eva in Aljaž iz Hiša Mandrova: “Če ne začneš, ne moreš ne vedeti, ne izkusiti”
Eva Pavlič Seiferta in Aljaž Celarc sta mednarodno priznan in nagrajen umetniški tandem. Po večletnem delovanju na tujem sta začutila, da morata v svojem življenju nekaj korenito spremeniti. Hrepenenje po tesnejši povezanosti z okoljem, samooskrbi in čarobnosti bivanja v naravnem okolju ju je pripeljalo daleč na podeželje. Leta 2019 sta kupila staro leseno hišo z imenom pri Mandrovih in se preselila na eno najbolj odročnih visokih kraških planot v Sloveniji. Ampak to, da iz stare domačije pri Mandrovih nastala Hiša Mandrova, je šele začetek veliko širše zgodbe o ljubezni do narave in ljudi.
Besedilo: Liljana Vogrinec
Fotografije: Liljana Vogrinec, Eva Pavlič Seiferta in Aljaž Celarc
Avgust 2022
Med obnovo novega doma sta se seznanila s pozabljeno tradicijo ročne obdelave lesa, ki jo raziskujeta in negujeta z vsakim novim gradbenim podvigom. Iskreno verjameta, da sta zaradi dela z lesom in samooskrbe postala boljša človeka.
Kako dolgo se že poznata?
Eva: Skupaj sva že 14 let. Spoznala sva se na zabavi med potekom mature, ravno v trenutku, ko bi se morala ločiti in iti vsak na svoj konec … Katerim študijskim področjem sta namenila pozornosti?
Aljaž: Jaz sem diplomiran geograf in magister dokumentarne fotografije, Eva pa diplomirana umetnostna zgodovinarka in magistra vizualne kulture. Oba sva izobraževanje končala na Nizozemskem in Finskem.
Najbrž so vaju vajine usmeritve pri študiju tudi nekako povezale k vajini zdajšnji dejavnosti?
Eva: Ja, želela sva si narediti nek končni izdelek z rokami, nekaj, kar bi trajalo in ostalo stalno. Najprej sva bila usmerjena pretežno v humanistiko, navduševali so naju teoretična literatura, umetniški projekti in fotografija, kjer sva si delila zanimanje do umetnosti.
Aljaž: Ko sva se odločila za spremembo, sva se odpravila nazaj in v Sloveniji kupila hišo s pripadajočim kmetijskim zemljiščem.
Takrat se je rodila ideja po samostojni pridelavi hrane. Hektar in pol veliko kmetijsko zemljišče je bilo takrat precej zaraščeno, hkrati pa sva to videla kot priložnost pridobivanja materialov za obnovo hiše. Takrat še nisva imela izdelane ideje, sva pa se nagibala k umetniški smeri. Kmalu sva jo dala na stranski tir, saj sva se med obnovo hiše in urejanjem okolice naučila toliko novega in poučnega, da sva pridobljeno znanje želela deliti z ostalimi. Odločila sva se, da svojo storitev oblikujeva v set delavnic − »masterclassov« in si zadala cilj, da bodo najine delavnice imele izključno relevantno in razumljivo vsebino.
IDEJA, KI JE USTVARILA LEPOTO ZGODBE
Od takrat naprej dejansko živita to zgodbo? Aljaž: Ja, želiva dokazati, da projekt, na katerem delava, ni samo hiša in njena obnova. Želiva si, da obiskovalci vidijo, kako poteka življenje tukaj in kaj lahko narediš sam.
Veliko ljudi naju je spraševalo, kako začeti. Nisva imela drugega odgovora, kot da »samo začneš«. Verjameva, da če ne začneš, ne moreš vedeti in izkusiti. Seveda so omejitve, kako in kaj početi. Menim pa, da je lahko zato najina ideja privlačna, ker sva se začela ukvarjati z nečim, za kar prej nisva imela znanja. Delo z lesom ali pridelava hrane je nekaj, kar sva se sproti naučila. V tem je tudi vsa lepota te zgodbe.
Izzivov povezanih s tem je bilo najbrž veliko? Aljaž: Izobrazba in poklici, ki sva jih prej opravljala, naju silijo, da vseskozi pridobivava znanje. Učiti se, je nekaj, kar res znam in mi gre dobro. Vse ostalo se lahko usvoji prav s tem. Eva: Pomembni so kreativni pristopi, iščeva nove rešitve in se upirava standardom, ustaljenim stvarem. Vsak si mora narediti tako, da je njemu dobro. To sporočilo želiva posredovati najinim obiskovalcem in jim dati vedeti, da je možno in da se dogaja.
»Pomembni so kreativni pristopi, iščeva nove rešitve in se upirava ustaljenim stvarem. Vsak si mora narediti tako, da je njemu dobro,« menita Eva in Aljaž.
Regenerativna samooskrba – za kaj gre? Aljaž: To je princip pridelave hrane, ki omogoča ekološko regeneracijo. Življenje na zemlji si je skozi milijone let oblikovalo mehanizme skladiščenja toplogrednih plinov. To so trofične verige, ki se vedno začnejo pri fotosintezi. Toplogredni plini so tako predelani in uskladiščeni v obliki organske snovi v prsti ali denimo v lesu. Danes pa smo mnogo od teh mehanizmov shranjevanja toplogrednih plinov oslabili. Recimo z oranjem, monokulturami, požiganjem, prelovom, odstranitvijo območji divjine … pa z dodajanjem plinov iz fosilnih goriv, ki so pravzaprav milijone let stara skladišča organske snovi. Kadar hrano pridelujemo regenerativno, skrbimo predvsem za to, da v prsti povečujemo zaloge organske snovi (skladiščimo toplogredne pline) in jo s tem delamo rodovitnejšo.
Več CO2, kot ga je shranjenega v prsti, boljša bo fotosinteza in uspešnejša bo njihova rast. Hkrati pa v ta celoviti proces vključujemo živali, tako da posnemamo naravne trofične verige in povečujemo naravno biodiverziteto. Eva: Na najini posesti imava veliko kokoši, dva prašiča, piščance in kupune, purane in sva lahko samooskrbna tudi v mesni proizvodnji. Imava zelenjavo, imava les za kurivo, v prihodnosti želiva pridelovati še mlečne izdelke. Popolnoma ekološki pristop torej?
Aljaž: To je boljše kot eko − je naslednja stopnja. Ekološko kmetijstvo je zelo zastarelo, temelji na starih metodah. Če pa se lotiš regenerativne pridelave, pa pašno žival premikaš po terenu vsak tretji dan. Smisel je v tem, da resnično posnemamo naravne ekosisteme. V primeru naših pašnih površin so to stepe in savane.
O DELU, KI TO NI, IN NAPAKAH, KI SI JIH NE DOVOLIMO
Vajin način je videti zelo vabljiv in prepričljiv, vendar je potrebnega kar znanja pa tudi dela.
Eva: Če rad delaš, tega ne jemlješ kot delo. Načeloma skrb za živali ni tisto, kar nama vzame največ časa. Če stvar dobro poznaš in si ustvariš dober sistem, lahko skrb za živali traja le pol ure dnevno. Za pripravo na izobraževalne delavnice pa porabiva več dni. Delo na taki posesti je za tiste, ki so samoorganizirani in znajo načrtovati svoje delo. Kmetovanje ni takšen problem kot združitev kmetovanja, izobraževanja in turizma v edinstveno izkušnjo. Verjetno to ni filozofija, ki bi bila blizu ljudem iz mesta. Za njih je marsikaj tukaj lahko zelo idilično.
»Iz sebe moramo potegniti tisto, kar je najlepše. Ne moreva se domisliti ničesar drugega, kar bi svet zdaj bolj potreboval.«
Aljaž: Zanimivo je, kako veliko ljudi preseneti najino znanje za delo z živalmi. Prej ga nisva imela. A žene naju to, kako izboljšati delovne procese in počutje živali zato, da vsi bivamo bolje. Ljudje verjamejo, da se je veliko znanja za delo z živali pozabilo. A v resnici danes poznamo boljše metode, kar nam manjka, je samozavest. Včasih so si ljudje več upali in so imeli več samozavesti, ker so morali preživeti. V današnji družbi pa imamo opravka s tem, da si ne dovolimo delati napak in nam zmanjka poguma za kaj novega. Šolala in delala sta se tukaj in v tujini. Imata vpogled v naše razmere in v tiste zunaj meja.
Kaj se vama zdi, da imamo Slovenci, a je premalo vidno in prepoznavno drugim?
Eva: Imamo znanje in možnosti, da bi se lahko veliko naučili, ne manjka nam obrti, saj se v vsaki slovenski regiji še najdejo tradicionalni mojstri, ki hranijo nekaj, kar danes več ni v uporabi.
Menim, da bi lahko bilo sodelovanje med njimi in sodobnimi oblikovalci zelo uspešno.
Aljaž: Lesna industrija je trenutno na dnu, zato se lahko vržemo v nove panoge. Les bi lahko predelali v trajnostne gradbene materiale in jih porabili doma. Gozda imamo resda veliko, a ga je veliko tudi slabe kakovosti in je zato slabo izkoriščen, ker bi les morali predelati v lepljence, kompozite … To je velika priložnost. Sicer se je naše okolje samo odlično regeneriralo, kmetijstvo, razen v posameznih regijah, ni v ospredju. Drugo večjo priložnost zato vsekakor vidim v ekološki regeneraciji in podivljanju. Slovenija ima možnosti velikega napredka v tej smeri. Pozitivno bi tudi bilo, če bi se še povečala biodiverziteta in populacije divjih zveri (volk, ris). To so ključni plenilci, ki bi omogočili boljšo obnovo gozda. Objedanje mladik listavcev in jelk, ki ga povzroča ogromna polulacija srn in jelenov, je namreč resen problem pri obnovi gozda.
Izkušnja v tujini je prednost, da znata to, kar imata sedaj, bolj ceniti.
Eva: Poslovanje je tukaj veliko enostavnejše. Država in kraj sta majhna, vsak nekoga pozna in se znanje in izkušnje hitreje delijo. Tudi kreativni projekti lažje stečejo v Sloveniji, a so na žalost finančno manj podprti. Zato smo navajeni veliko narediti tudi prostovoljno. Večkrat pomaga nekaj telefonskih klicev, da lahko dobiva uporabni nasvet ali kontakt od nekoga, ki nama je pripravljen pomagati. Aljaž: Če sva želela v tujini profesionalno ustvarjati, je vse potekalo zelo uradno, podkrepljeno s pogodbami in dokumentacijo. Bila je tudi odlična izkušnja učenja profesionalizma. Sestanki tam so bili predvsem poslovno usmerjeni, med tem ko pri nas damo tudi veliko na zasebno življenje in zasebne stike. Vsekakor nama obe izkušnji pomagata pri sklepanju različnih poslovnih vezi doma in v tujini.
Kaj bi svetovala mladim, ki razmišljajo v vajini smeri?
Eva: Želiva si, da bi mladi najprej lahko dobili zemljo, na kateri bi lahko začeli ustvarjati kaj podobnega. Velikokrat imajo starejše generacije v lasti zemljišče ali nepremičnine, ki bi se lahko lepo obnovile in prenovile, a jih veliko propade, ker prenos poteka prepočasi. Poznava veliko mladih in družin, ki bi potrebovale svoje kreativno zatočišče. S svojim delom jim želiva pokazati, da lahko začnejo z malimi koraki in da naj bo sistem, po katerem bi delali, zelo enostaven. Verjameva, da so najboljše stvari vedno najbolj enostavne.
Kakšni bodo vajini prihodnji koraki glede delavnic, ki jih izvajata?
Aljaž: Za drugo leto smo pripravili tridnevno delavnico − masterclass o skeletni gradnji, za katero je veliko povpraševanja. Tudi za enodnevne delavnice Gradnje z lesom je veliko zanimanja. Sedaj sprejemava tudi šolske skupine, ki se pri nas naučijo veliko o gozdu in izumrlih obrteh obdelave lesa.
Eva: Ponujamo tudi čisto novo delavnico Vrhunsko vrtnarjenje, ki poteka na tri izbrane dneve, spomladi, poleti in jeseni po en dan, ko si lahko tečajnik sam izbere termin.
To je edinstven vpogled v vsak letni čas in v čisto vsa opravila v sodobnem biološko intenzivnem vrtu.
Kakšni pa so sicer vajini prihodnji cilji?
Aljaž: Končati želiva hišo in zgornjo delavnico, ki bo kmalu funkcionalna. Kmetijsko pridelavo pa želiva razširiti s pašnimi živalmi in povečati biodiverziteto. Želiva si sprejeti več gostov, tudi iz tujine, in ohraniti kakovost. Želiva si, da naju obiščejo ljudje, ki si zares želijo sprememb in izboljšav.
UBESEDENA HIŠA MANDROVA
»Najina knjiga je življenjska zgodba učenja dela z lesom, ki se nadaljuje v priročnik s smernicami dela z lesom in zaključi s fotografijami praktičnih izdelkov. Nastajala je kar nekaj časa in vsebuje fotografije, ki sva jih posnela na tukajšnji lokaciji v treh letih. Vse zapisano, ilustracije in fotografije so najino avtorsko delo. Imela sva srečo, saj je Valentina Novak, ki vodi založbo Vida, odlična urednica. Všeč nama je bilo, da se nismo omejevali pri številu strani in fotografij,« pravita Eva in Aljaž.
»V prihodnje načrtujeva tudi razširjeno verzijo knjige, ki bi vsebovala še načrte lesnih zvez. Veliko je vključene filozofije samega življenja tukaj. Ta projekt vsebuje vse tisto, kar poudarjava – potrebno je poizkusiti, si dopuščati napake in si zaupati. Ni smiselno posnemati obrtnikov, saj sam sebi delaš s tem krivico. To so zaključki, ki sva jih zbrala skozi najino delo. Bralcem želiva iz svojih izkušenj ponuditi nasvete, kaj se obrestuje in kaj ne. Knjiga je namenjena prav vsakemu − vsak bo našel nekaj zanimivega.«
Uživamo, ko lahko z vami delimo naše navdušenje do lesa.
Če želite prebrati več takih člankov, vas vabimo, da se naročite na naše novice!
Morda vas zanima tudi:
Certifikati v svetu montažne gradnje z lesom
Zagotavljanje in kontrola kakovosti predstavljata pomemben segment v procesu gradnje s končnim ciljem zagotoviti trajno, funkcionalno in kakovostno gradnjo. Vse od začetka procesa gradnje do njenega konca obsega tako kontrolo kakovosti gradbenih proizvodov kot kontrolo kakovosti same izvedbe del.
Z leseno gradnjo do novih delovnih mest in nižjih emisij CO₂
Po koronskem obdobju bo treba ubrati nove poti, saj so nas stare pripeljale v okoljsko in vsesplošno družbeno krizo, ugotavlja prof. dr. Franc Pohleven, upokojeni zaslužni profesor Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Je ustanovitelj in član Društva za zaščito lesa Slovenije in že več kot petnajst let z razstavami Čar lesa promovira okoljski pomen lesa za prihodnost človeštva. K temu so ga spodbudile podnebne spremembe, ki se kažejo z vedno pogostejšimi ekstremnimi vremenskimi pojavi.
Večino lesenih slovenskih hiš zgradimo v okvirno-panelnem sistemu
V svetu na splošno poznamo tri velike konstrukcijske sisteme lesene gradnje, to so masivni, skeletni in okvirni sistem. Vsakega od njih nadalje delimo še v dve podskupini, pojasnjuje red. prof. dr. Miroslav Premrov, predstojnik Katedre za gradbene konstrukcije Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru.
Pod masivni konstrukcijski sistem, kjer so stenski in stropni elementi polni, uvrščamo skladovni sistem, ki predstavlja star, klasični način lesene gradnje, ter novejši montažni masivno-panelni sistem, kjer polne montažne nosilne panele sestavljajo križno položene in zlepljene deske. Ta sistem je sicer poznan tudi pod imenom križno-lepljen les, v mednarodni strokovni literaturi pa CLT ali X-lam.
