‘Gozdarski’ arhitekt:
“V mojem srcu ima les  posebno mesto.”

Arhitekt ni zgolj risar novega doma. Vi se dojemate kot »spremljevalec na poti od prvih zaželenih idej do končne vselitve v naš novi dom«. Zakaj spremljevalec, kakšen spremljevalec ste?
Prijeten. In navdihujoč … Upam (nasmešek). Včasih malce provokativen. Predvsem pa takšen, ki je pripravljen prisluhniti svojim naročnikom. In si vzeti čas, da jih tudi sliši.

Obstajajo neskončne možnosti glede materialov in tehnologije, ste zapisali v enem od prispevkov na spletni strani svojega biroja. Kakšno vlogo ima pri delu vaš osebni odnos do lesa?
Prvih 25 let svoje kariere sem prebil v virtualnem svetu, kjer so občutki in izkušnje, ni pa nič otipljivega. To je nedvomno ena od stvari, ki sem jih v prejšnjem življenju najbolj pogrešal. Morda sem prav zato nad materiali sedaj še toliko bolj navdušen. So namreč čudovita stvar. Imajo svojo barvo, taktilnost, teksturo, svoje specifike glede načina in možnosti obdelav. V pravi kombinaciji drug z drugim in s praznim prostorom, ki ga definirajo, ustvarjajo simfonijo, ki je balzam za našo dušo.

Osebno so mi zelo blizu kovina s svojo natančnostjo, kamen in surov vidni beton kot njegova metafora … A les ima v mojem srcu posebno mesto. Zanimivo je, da ni bilo tako od nekdaj. Ljubezen do lesa se je razvila sčasoma.

Kaj vas pri lesu tako navdušuje, prevzame? Vas lahko še kaj preseneti pri lesu?
Hmmmm … v resnici ne vem. Preprosto se v ambientih, ustvarjenih z lesom, počutim prijetno. Toplo. Žagan, skobljan, krtačen, žgan, peskan v primeru starih tramov siv razpokan les, ki se je naravno postaral … Rad ga vonjam. Rad se ga dotaknem, ga občutim. Hoja po krtačenem valovito skobljanem parketu je nekaj najbolj prijetnega – prava masaža za podplate.

Poleg vsega tega pa je tudi čudovit in hvaležen konstrukcijski material. Gradnja z njim je natančna in hitra. In gradbišče objekta, grajenega v lesu, je povsem nekaj drugega kot klasično gradbišče, za katerega imam občutek, da je vedno vlažno in prašno.

Katera vrsta lesa vas posebej navdušuje in zakaj?
Ko sem bil v Avstraliji, sem bil navdušen nad vrstami in odtenki lesa, ki jih uporabljajo tam.

Koliko lesa je v vašem domu, v vašem poslovnem okolju?
Doma izredno malo. Kot rečeno, les ni bil od nekdaj moj favoriziran material. Prisegal sem na to, da je lahko katerakoli barva, samo da je bela. A to z Alenko (partnerico, op. p.) sedaj počasi spreminjava – s previdnim in premišljenim vnašanjem lesenih elementov v naš domači ambient.

Arhitektura lesa je ena izmed najstarejših oblik stavbarstva. Jo pri nas spoznavamo na novo?
Hmnja … ne vem. Morda pa res. Zanimivo je, da je bilo samograditeljstva, ki je bilo v Sloveniji najbolj prisotno v drugi polovici preteklega stoletja, v lesu zelo malo. A tudi, če ga spoznavamo na novo, bi dejal, da smo pri tem zelo uspešni.

Naši leseni objekti so med najbolj kakovostnimi na svetu in se mirno postavljajo ob bok Švicarjem, Skandinavcem in tudi Avstrijcem.

Ali les v Sloveniji postaja vse bolj pomemben gradbeni material predvsem zaradi trajnostnega vidika?
Po pravici povedano, ne vem. Statistiki ne sledim kaj dosti. Je pa nedvomno odstotek gradnje v lesu v porastu. In tudi povpraševanja s strani naročnikov je vedno več – celo toliko, da ta trenutek drugačnih projektov, z redkimi izjemami, niti ne sprejemamo. Smo se tako rekoč specializirali za gradnjo z lesom.

So predsodki do lesene gradnje za arhitekta izziv?
Pred leti smo se z naročniki še precej pogovarjali o prednostih in slabostih enega in drugega načina gradnje.